Najemna stanovanjska zadruga temelji na združevanju javnih in zasebnih finančnih sredstev. Enako velja za pilotni projekt prve najemne zadruge v Ljubljani:

• bodoči stanovalci bodo prispevali samoudeležbo, ki  znaša med 10 % in 20 % investicije (težimo seveda k čim nižjemu znesku),
• v kolikor se izkaže, da lahko JSS MOL za pilotni projekt nameni zemljišče na Rakovi jelši III, je to ovrednoteno na približno 20 % predvidene investicije,
• preostanek investicije bo pokrit s posojili.

Z Republiškim stanovanjskim skladom (SSRS) se želimo dogovoriti za ugoden kredit v višini približno 30 % investicije. Preostali del investicije – med 40 %  in 50 % – bomo pokrili s posojilom pri zasebni banki, za katerega bo vsa tveganja prevzela zadruga in ne posamezniki.

Po vselitvi v stanovanjsko zadrugo bodo začeli stanovalci plačevati stroškovno najemnino, ki bo izračunana na osnovi stroškov odplačevanja kredita za investicijo gradnje zadružne stavbe in rezervnega sklada. Po dogovoru zadružne skupnosti bodo v najemnino lahko vključeni tudi drugi izdatki (npr. solidarnostni sklad, sklad za zadružne dogodke ipd.).

Prizadevamo si, da stroškovna najemnina prve zadruge ne bo presegla 8 eur/m2, kar je približno 40 % manj od trenutne povprečne tržne najemnine. Izkušnje iz tujine kažejo, da se razlika med zadružno in tržno najemnino z leti še povečuje. Ne glede na to si z vsemi možnimi mehanizmi prizadevamo, da bo najemnina že v začetku čim nižja.

Pred vselitvijo član zadruge/gospodinjstvo vplača samoudeležbo, ki znaša med 10 % in 20 % vrednosti stanovanjske enote (za ilustracijo: za 50 m2 pomeni to približno med 10.000 € in 20.000 €), v kateri bo živel/a ter z zadrugo podpiše najemno pogodbo. S pogodbo pridobi pravico bivanja za nedoločen čas, ki se jo lahko razdre le v izjemnih primerih, če bi npr. zadružnik deloval destruktivno do okolice in zadružne skupnosti (kar je vse jasno opredeljeno v zadružnih pravilih, postavljenih v sodelovanju vseh zadružnikov).

Čeprav so stanovalci solastniki stanovanjske zadruge, nikoli ne postanejo lastniki individualnih stanovanjskih enot, v katerih bivajo, saj je cilj najemnega zadružnega sektorja ohranjati in povečevati zadružni stanovanjski fond. V našem modelu stanovanjske zadruge so njeni člani tako obenem deležniki, upravljavci, lastniki in najemniki.

Danes so zemljišča, še posebej v urbanih in turističnih središčih, redek in drag vir. Da bi se lahko stanovanjske zadruge vzpostavljale in zagotavljale dostopna stanovanja, so v tujini razvili uspešen mehanizme sodelovanja z javnimi akterji, ki jim omogočajo ugoden ali celo neodplačen dostop do zemljišč. Zadrugator je že vrsto let v pogovorih z Javnim stanovanjskim skladom Mestne občine Ljubljana (JSS MOL), s katerim trenutno preverjamo možnosti izvajanja pilotnega projekta v Ljubljani.

Na zemljišču, ki ima lepo sončno lego bo po okvirnih načrtih zraslo med 30 in 40 svetlih zadružnih stanovanj v treh nivojih – pritličju ter dveh nadstropjih.

Za razliko od običajnih stanovanjskih projektov bodo imeli bodoči stanovalci možnost sodelovati pri razvoju programa stanovanjske stavbe ter njenih notranjih in zunanjih prostorov. Poleg oblikovanja lastnega stanovanja, se bodo stanovalci skupaj odločali ali bo zadruga imela tudi skupne prostore, ki pripomorejo k višji kakovosti bivanja (npr. večnamenski prostor, delavnica…) ali pa k znižanju individualnih stroškov (npr. skupna pralnica, knjižnica reči,…), kar pripomore tudi k bolj trajnostnemu bivanju.

Če bo obstajal interes, bomo znotraj zadruge oblikovali tudi povsem nov tip stanovanja – skupnostno stanovanje. Skupnostna stanovanja so manjše individualne stanovanjske enote (s spalnim prostorom, čajno kuhinjo z dnevnim kotičkom, kopalnico) in skupnostni prostori (velika kuhinja z jedilnico, dnevni prostor, terasa ipd.). Takšna stanovanja predstavljajo zanimivo izbiro za tiste, ki ne želijo ali ne zmorejo živeti povsem sami, a jim taka oblika sobivanja vseeno omogoča dovolj zasebnosti. 

Bodoči stanovalci stanovanjske zadruge sodelujejo že pri samem načrtovanju koncepta zadruge, njenih prostorov ter organizacijske strukture.

Tekom niza srečanj se stanovalci demokratično odločajo o najrazličnejših temah kot npr.:

• katere skupnostne prostore bo zadruga imela,
• kako pogoste bodo obvezne skupščine stanovalcev,
• če in na kakšne načine si s skupnim bivanjem stanovalci lahko olajšajo nekatere vsakdanje obveznosti,
• ali obstaja želja po organizaciji nekaterih skupnih dejavnosti in medsebojni pomoči med zadružniki (npr. varstvo otrok, skrb za starejše)
• organizacija delovnih skupin, pogostost in trajanje srečanj do končno izdelanih načrtov za zadrugo – načrt sodelovanja do začetka gradbenih procesov

Zadrugator bo predvidoma organiziral prvo takšno srečanje v jeseni 2021. 

Ko  bomo imeli člani in bodoči stanovalci pilotne stanovanjske zadruge grobo razjasnjene ideje o tem, kako bi radi v zadrugi živeli, bomo vstopili v proces participativne arhitekture. Ta bo našim potrebam željam, vizijam prilagodila prostore zadruge. Načrtovanje in podrobna razdelava skupnostnih prostorov in tipologije posamičnih stanovanj bosta tako potekala v trajnem dialogu med arhitekti in bodočimi stanovalci.

Zadružno bivanje je vsaj v določeni meri vedno skupnostno bivanje.  Že sama organizacijska struktura zadruge, kjer so vsi člani obenem tudi njeni solastniki, narekuje soodločanje in demokratično upravljanje po načelu ‘en član – en glas’. Minimalna skupnostna obveza je srečevanje enkrat ali dvakrat letno na občnem zboru, kjer stanovalci skupaj sprejemajo vse večje odločitve, ki se tičejo stanovanjske zadruge.

Ker v Zadrugatorju verjamemo, da lahko povezovanje in vzpostavljanje mehanizmov medsebojne pomoči, pogosto olajša življenje, želimo spodbuditi sodelovanje med stanovalci zadruge.

To lahko na primer pomeni, da:

• ko zbolim, se vedno najde kdo, ki mi prinese stvari iz trgovine
• ob nepričakovanih obveznostih, otroke pustim v varstvu sosedov
• ko grem na dopust, me ne skrbi za domačega mačka
• si grem lahko k sosedom sposodit mleko ali sladkor.

Lahko pa pomeni še mnogo drugih reči. Pri tem je pomembno poudariti, da se v zadrugi meje med osebnim in skupnim nikoli ne zabrišejo. Sosede poznamo, ampak še vedno ohranjamo svojo popolno zasebnost. V stanovanja prosto dostopajo le člani gospodinjstva in z njimi upravljajo le oni.

Do katere mere se bo v stanovanjski zadrugi skupnost dejansko razvila ter povezala, bo seveda odvisno izključno od želj in potreb njenih stanovalcev.

Posameznikom in gospodinjstvom, ki bi si želeli živeti v stanovanjski zadrugi in so pripravljeni sprejeti zadružna pravila. Obenem je pogoj, da še niso lastniki drugega primernega stanovanja ter da so spoosobni prevzeti finančne obveznosti, ki jih nalagata samoudeležba in bivanje v zadrugi.i

• ker je zmes najboljših strani lastništva in najema brez njunih negativnih plati (negotovost, visoki vstopni stroški ipd.)?
• ker so zadružna stanovanja dostopna in varna – najemnina je stabilna, najemni odnos pa sklenjen za nedoločen čas
• ker lahko že v fazi načrtovanja vplivam na to, kakšno bo moje stanovanje in morebitni skupni prostori
• ker sem naveličan_a selitve iz enega (slabega) najemniškega stanovanja v drugega
• ker se izognem najemu z drago tržno najemnino ali dolgotrajnemu odplačevanju kredita
• ker si želim biti del naklonjene stanovanjske skupnosti
• ker bi si določene stvari  rad_a delil_a – npr. pralni stroj, orodje, morda avto…
• ker imam možnost vplivati na vse pomembnejše odločitve vezane na bivanje v zadrugi 
• ker mi je všeč, da se lahko za pomoč obrnem tudi na moje sosede
• in tudi zato, ker verjamem in uresničujem zamisel, da bi morala biti kakovostna stanovanja dostopna vsem.