Povzetek ključnih ugotovitev spletne ankete o vplivu epidemija Covid 19 na stanovanjske razmere in kakovost bivanja
Epidemija je v vseh pogledih temeljito pretresla naša življenja. Še pomembnejša je postala stalnica varnega in stabilnega domovanja, ki nezanemarljivemu deležu prebivalstva še vedno ni zagotovljena. V obdobju samoizolacij je naš bivalni prostor še dodatno pridobil na pomenu – postal je delovni prostor, šola, igralnica, telovadnica in še marsikaj. Zato ne smemo pozabiti, da v Sloveniji marsikdo biva v stanovanju, ki je neprimerno že za običajno življenje, kaj šele za epidemiološko situacijo, ko smo bili (skoraj) vsi primorani ‘ostati doma’.
16. novembra 2020 smo v javnost lansirali spletno anketo »V kakšnih stanovanjih ostajamo doma?« Rezultati 791 izpolnjenih anket so ponudili pomemben uvid v stanovanjske razmere, v katerih naj bi izpolnjevali navodilo vlade ’ostani doma’. V nadaljevanju predstavljamo nekaj ključnih ugotovitev, celotno analizo pa si lahko preberete na povezavi.
VARNOST
Anketa je pokazala, da je v času epidemije veliko večji delež gospodinjstev preobremenjen s stanovanjskimi stroški v primerjavi s časom pred njo. Pred epidemijo je 19 % vprašanih plačevalo za stanovanjske stroške več kot 40 % prihodkov gospodinjstva, medtem ko se je do časa anketiranja ta delež povečal že na 25 %. V še posebej težkem položaju so najemniki tržnih stanovanj: pred epidemijo je za stanovanjske stroške plačevalo več kot 40% prihodkov gospodinjstva 29% vprašanih, v času anketiranja je bilo takih že 41 %.
Med vsemi (n=686), ki so odgovorili na vprašanje »Kako varen je vaš trenutni stanovanjski položaj?«, je takih, ki ocenjujejo svoj trenutni stanovanjski položaj kot precej oz. zelo varen, 57 %. Med najemniki (n=248) pa je takih, ki bi svoj trenutni stanovanjski položaj opisali kot precej oz. zelo varen, le 32 %. 8 % najemnikov sporoča, da že danes ne morejo odplačevati najemnine, 51 % pa jih skrbi, da bodo imeli težave s plačevanjem najemnine v prihodnje. Zaskrbljujoče je, da država za ublažitev težav najemnikov ni namenila nikakršnih sredstev, niti ni pripravila kakšnega drugega ukrepa – npr. prepoved deložacij, zamrznitev ali subvencioniranje najemnin – kot so to storili v drugih evropskih državah.
Zaradi vladnih ukrepov so bili posebej prizadeti tudi študenti. Z redkimi izjemami, so bili vsi, ki sicer bivajo v študentskih domovih, prisilno izseljeni, kljub temu, da je to za nekatere pomenilo izgubo dohodkov, neprimerno študijsko okolje (slab internet, pomanjkanje prostora, nedostopnost študijske literature…) ali celo prisilno vrnitev v nasilno družinsko okolje. Takšni primeri jasno sporočajo, da vlada ni zgolj nezadostno naslovila stanovanjske problematike, temveč jo je z nekaterimi ukrepi celo poslabšala.
SPREMENJENE FUNKCIJE DOMA
Epidemija je v dveh ozirih spremenila uporabo doma, med epidemijo veliko več časa preživimo doma, dom pa je prevzel še dodatne funkcije. Zaradi obojega so slabosti naših stanovanj postale toliko bolj vidne in poudarjene.
Kar namiguje hitro starajoč stanovanjski fond, je potrdila tudi anketa – 60 % anketirancev ima težave z vsaj eno od pomanjkljivosti, kot so slaba izolacija, vlaga, plesen, puščajoča streha ali pomanjkanje naravne svetlobe.
Epidemija je za marsikoga dodatno otežila stanovanjski položaj in povečala tveganje energetske revščine. Kar 23 % vprašanih je odgovorilo, da zaradi varčevanja stanovanja ogrevajo (oz. bodo ogrevali) manj kot bi bilo potrebno. Za 45 % vprašanih pa bi že večji nakup ali popravilo (npr. pralnega stroja) prestavljalo težavo.
“Vse pomanjkljivosti doma so postale z ostajanjem doma večje, bolj vidne in grozeče. Poleg tega da je stanovanje obrnjeno na sever zelo hladno in vlažno, se mi je spomladi pokvaril štedilnik. Mojster je dejal, da je fuč. Ob prvi možni priložnosti sem kupila kuhalnik na eno ploščo, na dve je bil predrag.”
Med samoizolacijo so ljudje najbolj pogrešali prostore, kjer bi lahko v miru delali ali študirali, predvsem pa prostore, kamor bi se lahko za nekaj časa umaknili. Mnogi anketiranci so tudi zelo pogrešali balkone ali terase. Prav pomanjkanje prostora je verjetno eden od razlogov, da se 58 % vprašanih strinja, da so se med epidemijo meje med zasebnim in delovnim/študijskim prostorom preveč zabrisale, kar je negativno vplivalo na njihovo počutje.
“Preživljati karanteno/izolacijo skupaj z dvema majhnima otrokoma v stanovanju, ki ima 50 m2, je nečloveško, kot v zaporu. Če nisi dovolj psihično močan, da obvladuješ svoje vedenje, ima to lahko zelo negativne posledice na otroke.”
“Z ukrepi dobiš občutek, da vsi živimo v hišah z vrtovi in delovnimi sobami za vsakega člana gospodinjstva. S 4-mesečnim dojenčkom v 2-sobnem stanovanju delo od doma za mojega partnerja enostavno ni možno.”
Večina vprašanih ocenjuje, da se jim je poslabšalo duševno zdravje, postali so bolj anksiozni (61%), znižala se jim je sposobnost koncentracije (60%), bolj so razdraženi (64%), izgubili so občutek varnosti v življenju (68%), zvišal se je stres (72%) in povečala zaskrbljenost glede prihodnosti (78%). Seveda je to rezultat raznolikih okoliščin povezanih s spremembami, ki jih je spodbudila epidemije, vendar pri tem ne gre zanemarjati izjemno močnega vpliva našega bivalnega prostora in z njim povezane ne/varnosti na naše počutje.
Med epidemijo, pričakovano, doživljamo več osamljenosti, ki je tudi sicer v zadnjih letih v porastu zaradi vedno bolj individualizirane družbe. 58 % vprašanih pravi, da se je med epidemijo počutilo bolj osamljene kot sicer. Morda je tudi to eden izmed razlogov, da si je kar 7 % anketirancev v tem času na novo omislilo hišnega ljubljenčka.
UKREPI ZA NAPREJ
Stanovanja so neposredno in pomembno povezana z zdravjem, varnostjo, dostojanstvom, družbeno vključenostjo in blaginjo. V epidemiji je to postalo samo še bolj jasno. Prav zato številne vlade po svetu sprejemajo ukrepe, s katerimi naslavljajo tako stanovanjske stiske neposredne povezane z epidemijo kot tudi siceršnjo naraščajočo stanovanjsko krizo. Ti na primer vključujejo prepoved deložacij za ranljive skupine, številna stanovanja za kratkoročno turistično oddajanja so aktivirali za dolgoročno oddajanje, zamrznitev plačevanja neprofitnih najemnin, subvencioniranje najemnin in povečano vlaganje v neprofitna stanovanja. Predvsem slednje je ključno za razvoj bolj odporne in solidarne družbe.
Vlado RS, občine in druge pristojne pozivamo k ukrepom, ki naj ublažijo trenutne stanovanjske stiske, povezane z epidemijo, ter vzpostavijo ukrepe, ki bodo dolgoročno povečali dostopnost in kakovost stanovanj.
Ukrepi za blažitev stanovanjskih stisk v času epidemije:
1. Oprostitev ali zamrznitev najemnine za gospodinjstva, ki so se jim zaradi epidemije znižali dohodki.
2. Zamrznitev plačevanja stanovanjskih posojil, reprogramiranje kredita in odprava plačevanja obresti v času zamrznitve kredita za kreditojemalce, ki so se jim zaradi epidemije znižali dohodki.
3. Zakonska prepoved deložacij.
4. Aktivacija praznih občinskih in državnih prostorov za stanovanja in socialne storitve.
5. Omogočiti bivanje študentom v študentskem domu in oprostitev plačila najemnine zaradi izgube življenjsko pomembnih prihodkov (iz naslova študentskega dela ali zmanjšanja družinskih prihodkov, iz katerih se pokrivajo stroški doma).
6. Vzpostavitev stanovanjske svetovalnice, ki bi nudila pravno in drugo podporo vsem, ki se znajdejo v stanovanjski stiski. Svetovalnica pa naj se ohrani tudi po epidemiološki krizi.
Ukrepi za ureditev stanovanjskega področja:
1. Povečanje vlaganja v gradnjo neprofitnih stanovanj in spodbujanje drugih oblik dostopne in nešpekulativne stanovanjske preskrbe.
2. Zagotovitev proračunskih sredstev oziroma sistemskega vira financiranja gradnje javnih najemnih stanovanj.
3. Vzpostavitev ustrezne zemljiške in posojilne politike za podporo javne in/ali zasebne neprofitne, nizkoprofitne in zadružne stanovanjske preskrbe.
4. Sistemska ureditev spodbud in mehanizmov v podporo razvoja stanovanjskega zadružništva v Sloveniji.
5. Regulacija najemnega trga – več nadzora za preprečevanje oddajanja na črno, omejevanje višine najemnine (vezano na stanovanje in ne najemnika), spodbujanje dolgoročnih najemnih pogodb.
6. Odprava brezdomstva, sprejetje strategije in ukrepov po modelu Najprej dom (Housing first), ki je edini pristop s katerim lahko dosežemo odpravo brezdomstva.
7. Sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe in gradnja javnih domov za starejše, ki bodo tako prostorsko kot organizacijsko v skladu s sodobnimi smernicami.
8. Ureditev in omejitev kratkoročnega oddajanja stanovanj v turistične namene. Aktiviranje stanovanj, ki so se oddajala kratkoročno v turistične namene, za dolgoročno oddajanje.
9. Vključevanje širše javnosti v procese odločanja o razvoju in prihodnosti naših mest.
10. Dostopna stanovanja naj postanejo pomemben steber odpornosti in okrevanja po epidemiji – nepovratna in povratna EU sredstva naj se namenijo za gradnjo novih dostopnih in trajnostnih stanovanj.
Priloga: Analiza spletne ankete V KAKŠNIH STANOVANJIH OSTAJAMO DOMA MED EPIDEMIJO COVID 19?
