Stanovanjska pravičnost je zahteva po zagotovitvi primernih in kakovostnih stanovanj za vse ljudi, ne glede na njihove dohodke ali premoženje. Zagotoviti ustrezna stanovanja za vse prebivalce ni le odraz pravične družbe in ne pomeni le nujne razbremenitve najbolj ranljivih posameznikov in družin – rešen stanovanjski problem ima mnogo pozitivnih posledic  za gospodarstvo, zdravstvo, naravo in celotno družbo.

Ko se je slovenska politika pred tremi desetletji odločila, da bo področje stanovanjske preskrbe v celoti prepustila prostemu trgu, nas je s tem postavila na pot degradacije stanovanjskega področja. Med tem ko peščica premožnih kopiči svoje bogastvo tudi skozi lastništvo vedno več stanovanj, se velik del prebivalcev sooča z nevzdržno situacijo. 

Nakup stanovanja je popolnoma nedosegljiv vedno večjemu številu ljudi, tržni najem pa je poleg izjemno visokih najemnin vprašljiv tudi zaradi visoke stopnje negotovosti, ki jo prinaša za najemnike. Med tem ko trg gradi draga stanovanja, ki jih zavoljo maksimizacije dobička neupravičeno označuje kot luksuzna, obstoječi stanovanjski fond, ki je v veliki večini starejši od 60 let, postopoma propada. Zgovoren je podatek, da imamo enega največjih deležev stanovanj, ki zaradi težav kot so vlaga, plesen, puščanje oken in strehe, niso primerna za bivanje. Kljub temu so mnoga, zaradi pomanjkanja drugačnih možnosti, naseljena.

Stanovanjski trg sam še nikjer ni in nikdar ne bo zagotovil stanovanja za vse družbene skupine. Za urejeno in dobro upravljano stanovanjsko področje je neobhodna sistemska intervencija države, ki vključuje  povečanje regulacije nadzora, vzpodbujanje neprofitnih ponudnikov stanovanj, sofinanciranje ter neposredno gradnjo. Za ustavitev nadaljnjega poslabšanja situacije in za postavitev temeljev trajnostnega in pravičnega družbenega razvoja, bo morala politika aktivno in celovito poseči v stanovanjsko področje. Pri tem bo ključna zagotovitev sistemskega vira financiranja za gradnjo javnih najemnih stanovanj, skupaj s poostrenim nadzorom nad najemnim trgom, podporo neprofitnim in nizko-profitnim stanovanjskim organizacijam kot so stanovanjske zadruge, aktivna zemljiška politika in ukrepi, ki bodo odvračali od špekulativnega ravnanja in nebrzdane akumulacije bogastva v obliki nepremičnin.

Dostop do kakovostnega stanovanja nikakor ni privilegij – je osnovna človekova pravica, osnovna družbena zahteva in osnovna politična dolžnost.