Avstrija ima dolgo zgodovino prepletanja stanovanjskega področja in leve politike. V času med obema vojnama je Socialdemokratska stranka Avstrije na Dunaju zgradila na tisoče stanovaj v obliki t.i. Hofov. Še danes glavno mesto nadaljuje tradicijo gradnje neprofitnih javnih najemniških stanovanj, kar ga že več let uvršča med najbolj kvalitetna mesta na svetu. Tudi v drugem največjem avstrijskem mestu je stanovanjska preskrba ključen del političnih kampanj. V Gradcu je Komunistična stranka Avstrije izjemno popularno ravno zaradi osredotočenosti na stanovanjsko področje. O politikah in uspehih stranke smo se pogovarjali z Leom Kühbergerjem, aktivistom in raziskovalcem, ki sicer nikoli ni bil njen član, vendar je z njo več kot deset let sodeloval prav na področju stanovanjske problematike.
Si iz Gradca, kjer si že dolgo aktiven na stanovanjskem področju. Sodeloval si tudi s Komunistično stranko Avstrije (KPO). Ravno stanovanjska politika močno razlikuje graški del KPO od drugih central v Avstriji. Tako je na zadnjih volitvah KPO v drugem največjem avstrijskem mestu prejela 20% glasov, medtem ko se rezultati v drugih predelih Avstrije redko dvignejo nad 1% glasov. Kaj je razlog uspeha v Gradcu?
V celotni svoji zgodovini je Komunistična stranka v Avstriji na volitvah dobivala 1% glasov. Razloga za marginalizacijo sta dva. Prvi je medvojno delovanje avstrijske socialistične stranke. Ta je s svojo radikalnostjo pridobivala levo usmerjene volilce in s tem odvzemala političen prostor KPO. Drugi razlog je povojna podrejenost Moskvi. Podobno je bilo tudi v Gradcu, kjer je imela stranka v 60ih, 70ih in 80ih letih večino časa enega poslanca v lokalnem parlamentu. V zgodnjih 90ih letih se začne zanimivo dogajanje zaradi krize stranke, ki je bila podobna krizam mnogih komunističnih strank po Evropi. Pogovori o prihodnosti stranke, o razpustitvi, ohranitvi imena in spremembi načina delovanja v Gradcu so pripeljali do ideje o »uporabni stranki za vsakdanje življenje«. Ljudem je bilo potrebno pokazati, da je koristno, če KPO obstaja.
Ampak kako postati uporaben? Pogovor v stranki je temeljil na ideji, da vsaj na dveh področjih ljudje ne priznavajo blagovne forme, profitnega motiva in delovanja kapitalističnega sistema. Prvo je ekologija, ki jo je že pokrivala stranka Zelenih, drugo področje pa so stanovanja. Ljudje imamo občutek, da moramo vsi imeti streho nad glavo. Zato se je stranka odločila, da se bo osredotočila na stanovanjsko vprašanje. In s tem so postali to, kar so na nek način še danes: problemska stranka. Ko govoriš z ljudmi v Gradcu so prva stvar, o kateri spregovorijo ob omembi KPO, ravno stanovanja. Osrednje načelo strankarske politike je postalo pomagati ljudem, kar so prenesli v slogan »Pomagati namesto govoriti«. Vzpostavili so posebno telefonsko linijo za stanovanjske težave. Če imaš na primer težave z lastnikom, lahko pokličeš KPO in ti pomagajo z denarjem, podporo ali pravno pomočjo. Začeli so z delom v soseskah, z vodenjem svetovalnic, v 90ih letih so poskušali oblikovati tudi četrtne skupščine. Tako je stranka pridobivala na prepoznavnosti in iz 2-3% podpore v začetku 90ih postopoma rasla. Na zadnjih volitvah [2012] je postala druga največja stranka v Gradcu. Hkrati ima že od leta 1998 člane v mestni vladi, ki so odgovorni za stanovanja.
Kako konkretno izvaja KPO svojo stanovanjsko politiko? So aktivni pri zakonodaji, organiziranju proti najemodajalcem, podpori najemnikom…?
Aktivnosti se iz leta v leto spreminjajo. V 90ih je bilo delovanje KPO veliko bolj agresivno. Če je hotel lastnik deložirati najemnika, so se z njim soočili. Organizirali so tiskovno konferenco pred stanovanjem ter tako izkazali podporo najemniku. Situacija se je spremenila, ko so postali del lokalne vlade in se posledično bolj osredotočili na zakonodajo. Uredili so postopek sprejemanja najemnikov v socialna stanovanja in ga naredili transparentnega. Pred tem so bila socialna stanovanja pogosto dodeljevana po strankarskih ali prijateljskih kriterijih. V zadnjih 15ih letih so začeli tudi z velikim programom prenove socialnih stanovanj.
Še vedno delujejo tudi na nivoju individualne pomoči. Zaposleni v vladi vsak mesec od svoje 5000 everske plače, 3000 evrov vložijo v poseben fond za denarno pomoč pri najemninah ali stroških. V zadnjih 15 letih je stranka tako razdelila več kot milijon evrov. Zaposleni hkrati vodijo politiko odprtih vrat, kar pomeni, da lahko ljudje pridejo, postavljajo vprašanja ali prosijo za pomoč. Če vprašaš naključnega človeka v Gradcu, kam se lahko obrneš v primeru stanovanjskih težav, ti jih bo 90% odgovorilo, da kontaktiraj KPO. Kredibilnost, ki jo je stranka pridobila zaradi takšne politike, je neverjetna.
A treba je opozoriti, da je takšna politika tudi problematična. Pogosto je paternalistična in prevečkrat poskuša težave najemnikov reševati z denarjem. Če so v 90ih poskušali opolnomočiti ljudi in pogosteje stopali v konflikt z najemodajalci, se je ta moment danes izgubil. KPO je v zadnjih 25 letih uspešno politizirala stanovanjsko vprašanje, a ji okoli problematike ni uspelo organizirati ljudi. Občasno jim vendarle uspe mobilizirati ljudi. Tako so leta 2004 organizirali referendum o privatizaciji socialnih stanovanj, na katerem je glas oddalo 50.000 ljudi, od katerih jih je 94% glasovalo proti. Ampak ta mobilizacija ni bil dolgotrajna. KPO namreč vodi stanovanjsko politiko zaradi pridobivanja glasov in ne zaradi opolomočenja ljudi ali gradnje samoorganizacije. Še vedno pa nas stranka uči lekcije o potrebi po dolgotrajnem delu z ljudmi v soseskah in nujnosti gradnje zaupanja.
Poznamo omejitve strankarske politike, ki te podvržejo logiki pridobivanja volilne podpore. Je to KPO uspelo preseči?
Pri stanovanjskem vprašanju se je v Gradcu težko povezovati, saj je dominacija KPO na tem področju skoraj popolna in posledično ni prostora za razvoj drugih iniciativ. Na drugih področjih pri KPO še vedno pogosto prevladuje stara komunistična logika, ki narekuje, da se edini pravi boj odvija v tovarni in se delovanje zunaj nje ne splačai. KPO se je s stanovanji začela ukvarjati zaradi preživetja stranke, saj ta dejavnost prinaša glasove volivcev. To kaže na pomanjkanje premisleka o organiziranju ljudi onkraj volitev. Lahko si veliko močnejši, če imaš na volitvah na primer zgolj 7% glasov, vendar koordiniraš 10 resnično močnih lokalnih iniciativ, ki so sposobne ljudi mobilizirati in organizirati.
Zanimivo je, da nekateri volivci, ki na lokalnih volitvah volijo KPO, na državnih oddajo glas za Svobodnjake. To lahko na nek način razumemo kot uspeh, saj stranka s konkretnimi dejanji pritegne tudi volivce zunaj svojih ideološki okvirov. Po drugi strani pa kaže na razkorak med stranko in volivci, ki jo volijo le zaradi stanovanjske pomoči. Kdo so torej volivci KPO in zakaj se močneje ne povežejo z drugimi dejavnostmi stranke?
Nihče ni opravil natančne analize volivcev, zato vse teze temeljijo zgolj na občutku in pregledu rezultatov v različnih mestnih soseskah. Tako se ne ve točno kdo voli KPO, vendar se zdi, da so to večinoma delavci in revni. Hkrati jih občasno volijo bogatejši. Na zadnjih volitvah je bila takšen primer neka bogatejša soseska, kjer so dobili 30% glasov. Glasove so dobili, ker so bili edina stranka, ki je nasprotovala pozidavi velike zelene površine. Volilna logika na lokalnem nivoju je popolnoma drugačna od nacionalnih volitev in je zelo osredotočena na lokalno okolje.
Kar se tiče drugačnih volilnih preferenc na lokalnih ali državnih volitvah pa lahko rečem, da je to res na nek način uspeh, saj bi ti volilci drugače tudi na lokalnem nivoju volili fašiste. Vendar se KPO zaradi želje po dobrem volilnem rezultatu javno ne izpostavlja glede vprašanj povezanih z rasizmom. Trdijo, da morajo skrbeti za glasove, namesto, da bi se soočili z vprašanjem rasizma med lastnimi volivci.
Kljub dobrim rezultatom na volitvah pa stranka v zadnjih letih ni pridobila veliko novih članov. Članstvo je sicer mešano: intelektualci, veliko mladih, večinoma študentov, delavci, ampak nikakor to ni več delavska stranka, kot še vedno trdi, da je.
Izgleda kot da stranka ne gre onkraj običajnih življenjskih in bivanjskih vzorcev, ki temeljijo na stanovanjih za 3 do 4 ljudi, brez skupnostnih prostorov, ki bi jih delili z drugimi. Da ne razmišlja o skupnih oblikah bivanja. Kakšno je stanje glede bolj skupnostnih praks bivanja v Gradcu? Ali obstajajo kakšne iniciative? In kaj, če kaj dela KPO na tem področju?
En izmed novozgrajenih projektov socialnih stanovanj vključuje nekaj več deljenega oz. skupnega prostora, kar kaže, da KPO ni popolnoma slepa za ta vprašanja. Ampak večina bojev v zadnjih 25 letih je bilo obrambnih. Ustaviti privatizacijo, uveljaviti omejitve glede višine najemnin, boj z najemodajalci. Ni se veliko razmišljajo o drugačnih načinih bivanja. Ne na nivoju stanovanj, niti na nivoju razvoja mesta. Trenutno se načrtuje razvoj vzhodnega dela mesta ob stari pivovarni. KPO v veliki meri zahteva zgolj gradnjo novih socialnih stanovanj. Seveda zahtevajo tudi nove javne površine, kjer bi se lahko sosedje srečevali. In oblikovanje družbenih centrov, ki so jih oblikovali tudi v nekterih kompleksih socialnih stanovanj. Vendar ne presežejo modela izoliranega bivanja v lastnem stanovanju.
Za ideje in iniciative, ki vznikajo v Avstriji in še bolj v Nemčiji okoli zadružnih pobud, kot je Mietshauser Syndikat, niso odprti Do idej drugačnega bivanja, drugačnih načinov skupnega življenja, drugačnih pristopov h gradnji stavb. Življenjski potek se je spremenil. Ideja, da se poročiš pri dvajsetih, imaš tri otroke pri petindvajsetih in da do konca življenja živiš in vzgajaš otroke z isto osebo ni več tako močna. O tem je potrebno razmišljati, ko gradiš stanovanja. Če so družbeni odnosi veliko bolj odprti in se hitreje spreminjajo, je potrebno bivati v stanovanju, ki je prilagodljivo spremembam. KPO o tem ne razpravlja. Vseeno jim je potrebno dati priznanje za opravljeno delo in mogoče je na ljudeh kot sem jaz, ki smo do njih kritični, a jih vseeno spoštujemo, da jih potiskamo naprej.
Objavljeno na Radio Študent
Posnetek pogovora z Leom Kühbergerjem v SC Rog.
