Tema letošnjega arhitekturnega bienala je: Kako bomo živeli skupaj? Med utopičnimi in distopičnimi vizijami, se prikradejo v ospredje premisleki o trajnosti, ponovni in pametni uporabi virov ter vprašanju – kaj je kakovost bivanja? Radi bi izpostavili dva razstavna prostora, ki se še posebej povezujeta z idejami stanovanjskega zadružništva.
Avtorji slovenskega razstavnega prostora Martina Malešič, Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar in Asta Vrečko so v ospredje postavili zadružne domove, ki so bili zgrajeni v času po drugi svetovni vojni. Z zadružnimi domovi se je želelo širiti kulturno dejavnost po vseh krajih in vaseh ter ponuditi prostor za skupnost, kjer se lahko soodloča o lokalnih vprašanjih ali se organizira najrazličnejše aktivnosti in druženja. Šlo je za neke vrste odprtokodni sistem – na nacionalni ravni so izbrali nekaj arhitekturnih tipskih načrtov zadružnih domov, ki so jih nato lahko realizirali v najrazličnejših krajih – v Sloveniji jih je tako zraslo kar 330. Zadružni domovi so predstavljali center kraja in lokalne skupnosti in ogromno jih še danes deluje v svoji prvotni kulturno-povezovalni vlogi. Pomembna komponenta mnogih zadružnih domov pa je bila tudi stanovanjska enota, ki je bila namenjena ljudem, ki se znajdejo v stiski.
Skupnostnih prostorov danes, sploh v urbanih središčih, prav gotovo primanjkuje. Imamo ogromno komercialnih prostorov, a malo takih, kjer bi se lahko, brez da stopimo v vlogo potrošnika, srečevali, družili, se učili, si pomagali. Pri oblikovanju prostorske in stanovanjske politike bi bilo vredno biti “progresivno nostalgični”. Neža Čebron Lipovec koncept povzema po Laurajane Smith in Gareyu Campbellu, ki progresivno nostalgijo označita kot:
Iskreno čustveno spominjanje, ki aktivno in zavestno stremi k uporabi preteklosti, da kontekstualizira dosežke in pridobitve sedanjih bivanjskih in delovnih okoliščin, in ki zastavlja politično progresivno agendo za prihodnost.*
Nordijski paviljon pod naslovom Kaj delimo? v ospredje postavlja temo, s katero se precej ukvarjamo ob razvoju stanovanjskih zadrug v Sloveniji – sobivanje. Sobivanje je od 70-ih let prejšnjega stoletja v skandinavskih državah ustaljena praksa, ideja pa se je začela razvijati že v delavskih gibanjih poznega 19. stoletja, ko se je razmišljalo o tem, kako lahko spodbujamo večjo enakopravnost tudi skozi prostorske postavitve, ki omogočajo povezovanje posameznih gospodinjstev in organizacijo medsebojne pomoči. S koordinacijo pri obrokih in varstvu otrok lahko zmanjšamo obremenjenost gospodinjstev z domačim delom in osvobajamo prosti čas. Sobivanje pa v zadnjih letih pridobiva na popularnosti povsod po zahodnem svetu, saj poleg družbenih koristi, spodbuja tudi bolj trajnostno bivanje skozi souporabo, ekonomijo deljenje ter uporabo trajnostnih materialov.
Dodana vrednost sobivanja se je še posebej izkazala v trenutnih časih razsajanja epidemije. Raziskava, ki jo je v lanskem letu izvedela organizacija urbaMonde po naročilu We Effect, je potrdila hipotezo, da so stanovalci skupnostnih oblik stanovanjske preskrbe v času epidemije (in drugih kriz) bolj varni, saj jim solidarnostni in sodelovalni mehanizmi, ki so vgrajeni v tovrstne projekte omogočajo, da si lažje in bolj učinkovito organizirajo medsebojno pomoč in razvijejo mehanizme odpornosti in rešitev ob izgubi ali zmanjšanju dohodka.
Morda o luksuznem bivanju ne bi smeli razmišljati (le) v okviru velikih kvadratur in kakovostnih materialov, pač pa kot luksuz prepoznati to, da imamo dostop do skupnostnih prostorov, da smo del skupnosti, na katero se lahko zanesemo. Ravno to pa bi radi, poleg dostopnih in kakovostnih stanovanj, zagotovili tudi v prvi stanovanjski zadrugi v Ljubljani.
*Skupno v skupnosti; Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture. 2021. Urednici: Martina Malešič, Asta Vrečko