V sredo, 13. marca 2024 se je v Domu starejših občanov Fužine odvil posvet Stanovanja po meri starejših. Dogodek je organiziral Inštitut za študije stanovanj in prostora v sklopu projekta Vezenine skupnosti, ki je podprt s sredstvi Programa Active Citizens Fund v Sloveniji 2014–2021. Moderatorka okrogle mize Maša Hawlina je s sodelujočimi razpravljala o stanovanjskih razmerah in potrebah starejših, obstoječih stanovanjskih rešitvah za bivanje v tretjem življenjskem obdobju in oblikah bivanja, ki bi jih bilo potrebno razvijati v prihodnje.
dr. Boštjan Kerbler, geograf in poznavalec stanovanjskega področja z Urbanističnega inštituta RS je uvodoma spomnil, da so v obsežni raziskavi, ugotovili, da so starejši ljudje v Sloveniji v splošnem zadovoljni s svojimi stanovanji, kar pa še ne pomeni, da je njihovo bivanjsko okolje kakovostno. Pogosto namreč živijo v prevelikih nepremičninah, ki arhitekturno niso prilagojene spremenjenim potrebam starejšega človeka, pri tem pa plačujejo visoke obratovalne in vzdrževalne stroške, ki za marsikoga predstavljajo prevelik zalogaj. Ne glede na to, se praviloma ne želijo seliti in ostajajo v svojih domovih, dokler lahko, pri čemer je dr. Kerbler kot ključni težavi izpostavil pomanjkanje poznavanja in ponudbe kakovostnih stanovanjskih rešitev za starejše. Ko so preverjali naklonjenost starejših ljudi do različnih oblik bivanja, če bi se ti bili primorani seliti, so ugotovili, da so ljudje najbolj naklonjeni znanim oblikam bivanja in pomoči – to so dom starejših občanov, oskrbovana stanovanja, bivanje v domačem stanovanju s pomočjo na domu in dnevni center. Med manj znanimi oblikami bivanja, je kar tretjina naklonjena bivanju v medgeneracijskih stanovanjskih stavbah z vzpostavljenimi oblikami medsebojne pomoči, približno četrtina vprašanih pa se je pozitivno opredelila tudi do sobivanja starejših, gospodinjskih skupnosti in življenja z oskrbniško družino. Raziskave Urbanističnega inštituta RS tako kažejo, da so nove generacije starejših bolj odprte za alternativne možnosti, ki pa bi jih bilo potrebno v Sloveniji še razviti.
Andrej Hudoklin, direktor Nepremičninskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja (NS PIZ), ki je največji ponudnik oskrbovanih stanovanj in drugih stanovanj namenjenih starejšim, je opozoril, da je področje oskrbovanih stanovanj trenutno slabo urejeno. Problem predstavljajo lastniška oskrbovana stanovanja, ki so zgrajena kot oskrbovana, ki ob prodaji na trgu pogosto izgubijo svojo funkcijo. V splošnem ocenjuje, da oskrbovanih stanovanj primanjkuje, pri čemer pa povpraševanje ni enakomerno razporejeno po državi in je največje v urbanih središčih, predvsem v Ljubljani in na Obali. Trenutno se srečujejo s številnimi izzivi pri zagotavljanju novih dostopnih oskrbovanih stanovanj, saj so v zadnjih letih zrasle tako cene zemljišč kot gradbenih del. Pri čemer NS PIZ v zadnjih letih ni prejeli nikakršnih proračunskih sredstev ali dokapitalizacije s strani lastnika. Obenem izraža skrb glede oskrbe v sklopu oskrbovanih stanovanj. Ta je trenutno običajno v domeni domov starejših občanov, ki pa jo zaradi kadrovskega primanjkljaja vedno težje zagotavljajo.
Jaka Bizjak, direktor DSO Fužine je kritičen do sprejetega Zakona o dolgotrajni oskrbi. Skrbi ga, da bo njegova uveljavitev stanje celo poslabšala in da bodo do doma starejših občanov prišli le tisti v najslabšem zdravstvenem stanju. Opozarja, da bo kakovostne storitve dolgotrajne oskrbe izredno težko zagotavljati ob pomanjkanju sredstev in kadra ter ob izredno razpršenem stanovanjskem fondu, ko se veliko časa izgubi na poti. Prav zaradi razpršenega stanovanjskega fonda je Andrej Hudoklin mnenja, da bo potrebno povečevati število oskrbovanih stanovanj oz. stanovanj prilagojenih starejšim tudi v prihodnje, saj bo sicer v sklopu sistema dolgotrajne oskrbe težko vsem zagotoviti ustrezno pomoč na domu.
Irena Frankovič je zelo aktivna mlada upokojenka. Ker si želi starost preživeti čim lepše, se že nekaj časa spogleduje z idejo sobivanja. Ob raziskovanju se je spoznala s precej dobro delujočo gospodinjsko skupnostjo v Davči, a ta je na drugem koncu Slovenije, kamor pa se ne bi želela seliti. Ker je lastnica večje domačije, se je odločila, da bo bivanjsko skupnost poskusila zagnati sama v domačem kraju, v Beli krajini. Trenutno je v iskanju interesentov, ki bodo pripravljeni sodelovati pri njenem vzpostavljanju. Prvo spoznavno srečanje je napovedano za april in vse zainteresirane najlepše vabi, da se pridružijo, se spoznajo s krajem, konceptom sobivanja in drugimi potencialnimi sostanovalci. Več o dogodku bo kmalu objavljeno na spletni strani vezenine-skupnosti.si.
Andrej Hudoklin se strinja, da je starejšim potrebno ponuditi tudi bolj skupnostno naravnane stanovanjske rešitve, ne samo “od spodaj navzgor”, kot jo je predstavila Irena Frankovič, ampak tudi “od zgoraj navzdol”, zato tudi njihov sklad načrtuje razvijanje skupnostnih stanovanj za sobivanje. Obenem opozarja, da je bilo na sistemski ravni na tem področju narejenega le malo ne glede na ambicioznost Resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025. Tako še vedno ostaja kar nekaj odprtih vprašanj in dilem – že na ravni klasifikacije tovrstnih objektov in pridobivanja gradbenih dovoljenj. Za uspešen zagon sobivanja bo potrebna dobra opredelitev odgovornosti in pravic vseh vpletenih ter multidisciplinaren pristop pri vzpostavljanju in upravljanju skupnostnih oblik bivanja. Ker se zavedajo pomembnosti skupnosti za dobro življenje, so v njihovih obstoječih oskrbovanih stanovanjih že na voljo skupnostni prostori namenjeni povezovanju in druženju stanovalcev. Če in kako zaživijo je trenutno odvisno predvsem od angažmaja stanovalcev, saj glede na obstoječo ureditev v oskrbovanih stanovanjih koordinator ali mediator skupnosti ni predviden. Izkušnje z izrabo skupnostnih prostorov se zato od lokacije do lokacije precej razlikujejo.
Udeleženci iz publike so opozorili na problematiko dostopnosti v številnih starejših večstanovanjskih stavbah, kjer ni dvigal. Na državo so že podali pobudo, da naj jim pride naproti in jim pomaga izvesti projekte vgradnje dvigal s tehnično podporo, subvencijami ali vsaj ugodnimi povratnimi viri. Zaenkrat so žal pri tem neuspešni. A tovrstno vlaganje države in občin bi zagotovo omogočilo, da ljudje ostanejo dlje v svojih obstoječih domovanjih in so integrirani v skupnost; gre torej za vlaganje v preventivo in obenem predstavlja, vsaj na dolgi rok, tudi nižanje stroškov, povezanih z dolgotrajno oskrbo.
Zaključimo lahko, da na področju bivanjske problematike starejših zaenkrat ostaja več izzivov in odprtih vprašanj kot rešitev. Za doseganje napredka bo potrebnega več sodelovanja akterjev na vseh ravneh. Pri tem ne gre pozabiti, da imajo starejši sami veliko idej, voljo po samoorganiziranju in pogosto tudi določena sredstva, ki jih lahko vložijo v dobre rešitve, pri čemer pa se pogosto soočajo s številnimi ovirami. Država in občine bi morale poskrbeti za politike in podporne mehanizme, ki bi jih v pobudah podprle in ne ovirale. Tako bi se vzpostavila tudi kakšna bivanjska skupnost več, zgradilo prepotrebno dvigalo, samoorganizirala pomoč v skupnosti, kar bi pripomoglo k zagotavljanju primerne stanovanjske preskrbe za starajočo se družbo.
