Mesto za vse?

V torek, 5. 12. 2023 je okrogla miza Mesto za vse? napolnila Vurnikovo predavalnico Fakultete za arhitekturo. O prostorskih in stanovanjskih politikah, o njihovih družbenih učinkih in o tem, koliko je načrtovanje mest in stanovanjske preskrbe vključujoče in participativno, so z nami razpravljali:

• dr. Klemen Ploštajner, državni sekretar na Ministrstvu za solidarno prihodnost
• doc. Rok Žnidaršič, podžupan in mestni urbanist Mestne občine Ljubljana
• Sašo Rink, direktor Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana
• prof. Anja Planišček, profesorica na Fakulteti za arhitekturo
• Peter Žiberna, obiskovalec PLACa 
  
  

Način upravljanja in načrtovanja mestnega prostora se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenil, kar lahko opazujemo tudi v Ljubljani. Prestolnica se je v zadnjih desetletjih vzpostavila kot uspešno, konkurenčno evropsko mesto, ki privablja vse več turistov in zasebnih investitorjev. Obenem je postala mesto, v katerem je raba prostora vse bolj nadzorovana in pogojena s trošenjem in v katerem si vse težje rešimo stanovanjsko vprašanje. Zato je nujno, da se pogovarjamo o mehanizmih, ki bodo mesto naredili bolj vključujoče in se zoperstavili procesu gentrifikacije. Ti zahtevajo radikalne spremembe tako na ravni nacionalne stanovanjske politike, vpeljavo nepremičninskega davka in boljšo regulacijo, kot na ravni demokratizacije odločanja o razvoju mesta, ki je trenutno predvsem v rokah občine in zasebnih investitorjev. 

Peter Žiberna, obiskovalec PLAC-a je opozoril, da mesto zaradi procesov gentrifikacije in turistifikacije postaja za mlade nedostopno in odtujeno. Mladi ne vidijo možnosti, kako priti do varnega stanovanja, niti ne najdejo primernih prostorov za druženje, “saj je center Ljubljane podrejen bogatemu potrošniku in turistu”. Obenem so kritični do tega, kako je organiziran mladinski sektor. Čeprav se nekateri mladinski centri trudijo delati bolj participativno in skupaj z mladimi, se znotraj njih vseeno počutijo obravnavani kot stranka in se jim ne zdi, da bi se v njih ustvarjajo pogoji  za kakovostno druženje in ustvarjanje. Ker v obstoječem mestu niso našli svojega prostora, so zavzeli PLAC, kjer se lahko socializirajo brez da bi morali za to tudi trošiti. Opozoril je, da so obiskovalci Placa še vedno toženi s strani SDH, ki je trenutno lastnik nepremičnine, ne glede na zavezo obstoječe Vlade, da bo avtonomne prostore zaščitila. Zaradi vedno znova prelomljenih obljub in podleganja kapitalu pa mladi ne verjamejo več, da se bodo pogoji v prihodnje bistveno spremenile ter na splošno dojemajo prihodnost z veliko negotovostjo in črnogledostjo. 

Klemen Ploštajner, državni sekretar za področje stanovanjske preskrbe je poudaril, da se na ravni nacionalne stanovanjske politike zadeve vendarle nekoliko premikajo v smeri, ki bi lahko pripomogla k naslavljanju problema vse bolj izključujoče Ljubljane. Prizadevajo si za ureditev  zasebnega najemnega trg in ukrepe, ki bi spodbujali daljše najemne pogodbe, za regulacijo kratkoročnega oddajanja za turistične namene, zagotovitev stabilnega in predvidljivega vira financiranja javne stanovanjske gradnje. Pomanjkanje in nepredvidljivost sredstev je trenutno glavna ovira za kakovostno delovanje javnih stanovanjskih skladov.

Direktor JSS MOL Sašo Rink je povedal, da je ne glede na trud JSS MOL in SSRS pomanjkanje stanovanj veliko, tako med mladimi, starimi, družinami kot med ljudmi z ovirami. Izpostavil je, da bi zagotovljen vir financiranja za neprofitno gradnjo, ustrezna davčna politika in omejevanje kratkoročnega najema odplavilo veliko težav; stanovanjske zadruge pa bi lahko dopolnile ponudbo dostopnih stanovanj. 

Anja Planišček s Fakultete za arhitekturo je ob tem opozorila, da na stanovanjskem področju preprosto nimamo podatkov in da je zato vprašljiva osnova, na kateri se sploh snujejo stanovanjske politike. 

Kar se tiče bolj vključujočega odločanja na ravni stanovanjske preskrbe in načrtovanja mestnega prostora se dr. Klemen Ploštajner strinja, da je participacije državljanov premalo tako na področju snovanja politik kot na nivoju nadzora nad njihovim izvajanjem, a hkrati opozorja, da trenutno niso vzpostavljeni finančni in kadrovski pogoji, da bi se procesi odločanja lahko vodili bolj vključujoče. 

Podžupan Ljubljane in mestni urbanist Rok Žnidaršič je povedal, da se na MOL v danih okvirih trudijo, da bi občane informirali in jih vključevali, npr. ob sprejemanju OPN-ja so organizirali delavnice, na Pogačarjevem trgu bodo postavil informacijsko točko, kjer bodo skupaj z občani razmišljali, kako narediti Ljubljano ogljično nevtralno do leta 2030, omogočajo platforme znotraj katerih se lahko v javnem prostoru odpira javna razprava o mestu. Strinjal pa se je, da bi lahko bilo participacije več in da je komunikacija najbolj učinkovita, ko izstopi iz formalnih okvirov. 

Anja Planišček ob tem poudarja, da bi za več participacije pri ustvarjanju mesta morali akterji ‘od zgoraj navzdol’ najti boljše načine komunikacije z ljudmi na terenu, da zadovoljevanje normativnim pogojem ni dovolj in da bi bilo potrebno pokazati več iniciative, da se obe strani srečata. Ker se je takega načina dela potrebno učiti, na Fakulteti za arhitekturo načrtujejo nadgradnjo obstoječih kurikulumov z novimi vsebinami posvečenimi participaciji kot eni od oblik načrtovanja prostora. 

Na okrogli mizi smo se večinoma strinjali, da mesto v trenutnih pogojih stanovanjske preskrbe in znotraj obstoječega razvojnega modela deluje izključujoče za prevelik del populacije in da raven participacije in moči, ki jo imajo pri soodločanju občani, nista zadovoljivi. Ne glede na to, da je tako med govorci kot v občinstvu prevladalo mnenje, da so spremembe nujne tako na nivoju nacionalne kot lokalne politike, je v zraku obvisel velik dvom, da se bodo tudi udejanjile. 

Kljub temu so se govorci strinjali, da bi bilo vredno v sodelovanju vseh deležnikov – države, mesta, civilne družbe – poskusiti z načrtovanjem in vzpostavljanjem bolj vključujočih projektov, ki bi povečevali kapacitete neprofitnih stanovanj in kapacitet za starejše, podpirali pomembne družbene inovacije kot so stanovanjske zadruge in stanovanja za reševanje brezdomstva, ter ustvarjali nekomercialne prostore, ki bi omogočali bolj svobodno uporabo. Tak projekt sodobne vključujoče soseske bi se lahko realiziral na območju Stolpniške. 

O STOLPNIŠKI

Stolpniška je območje, ki se nahaja na severnem robu Savskega naselja in je eno redkih večjih še nepozidanih zemljišč znotraj avtocestnega obroča. Na južnem delu zemljišča stoji do nedavnega zapuščena menza, ki je bila nekoč v lasti Cestnega podjetja Ljubljana, v lanskem letu pa se je v njej vzpostavil avtonomni prostor PLAC. Zahodni del območja je trenutno v lasti Slovenskega državnega holdinga. Slednji je zemljišče podedoval od slabe banke, čeprav je koalicijska zaveza obstoječe vlade napovedovala prenos vseh  zemljišč, primernih za stanovanjsko gradnjo, iz slabe banke na na Stanovanjski sklad RS. Prihodnost njegovega razvoja ostaja predmet politične volje – ali bo zemljišče vendarle preneseno na stanovanjski sklad in si na njem lahko obetamo razvoj vključujoče stanovanjske soseske, ali pa se bo razvijalo po meri kapitala.

Za uvod v razpravo je Martin Valinger Sluga predstavil aktivnosti v sklopu pobude Kaj bomo s Stolpniško?, ki je nastala kot odgovor na prepoznano dejstvo, da razvoj slovenskih mest usmerjajo predvsem mestna oblast in zasebni kapital. V sklopu pobude smo zato želeli simulirati participativni proces razvoja vizije za območje Stolpniške, s čimer smo nakazati, kako bi lahko posege v prostor snovali na bolj vključujoč način. Prepričani smo, da bi vključujoč razvoj mesta vodil do manj sporov in trenj, predvsem pa bi prinesel rešitve, ki bi bolje naslavljale potrebe prebivalcev. Idejni predlog vizije razvoja Stolpniške smo zasnovali na podlagi prepoznanih potreb trenutnih in bodočih stanovalcev in uporabnikov ter z upoštevanjem spoznanj iz delavnic in srečanj z deležniki. V procesu zasnove vizije razvoja območja sta bili posebej izpostavljeni podnebna in stanovanjska kriza, kar smo v idejnem predlogu skušali čim bolje nasloviti. Na prvo se soseska prilagaja z načrtovanjem okoljsko vzdržnih prostorskih rešitev, na drugo pa z zagotavljanjem raznolikega izbora javnih, zadružnih in oskrbovanih najemnih stanovanj. Več o participativnem procesu načrtovanja in predlagani viziji si lahko ogledate na razstavi Kaj bomo s Stolpniško?, ki je na ogled pred Plečnikovo dvorano na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ali v dokumentu na spletni povezavi. 

Glede vprašanja prihodnosti zemljišča ob Stolpniški je Klemen Ploštajner povedal, da se na Ministrstvu za solidarno prihodnost zavzemajo za to, da bi to in ostala podobna zemljišča prišla v javno last tistih, ki so najbolj usposobljeni za izvedbo projektov gradnje stanovanj in namestitev za starejše, ki so na lokaciji predvideni s prostorskim načrtom. Rok Žnidaršič je dodal, da je v sprejemanju OPPN, ki bo garant, da bo zemljišče za to tudi namenjeno. Da bi se razvoj območja nadaljeval participativno pa bi potrebovali podporo lastnika zemljišča oz. investitorja, ki bo območje razvijal, medtem ko bodo kot lokalna skupnost te procese spodbujali. V predhodnem pogovoru s predstavniki SDH, smo izvedeli, da tudi za njih prihodnost zemljišča še ni jasna in bo predmet dogovora med vlado in vodstvom SDH.