Ta teden smo s projekcijo filma ‘Iz takšne snovi kot sanje – skupnostni stanovanjski projekti v Avstriji med leti 1975 in 2015’ gostovali na EDO festivalu v Ljubljani, ki ga prireja Prostorož. Filmu je sledil pogovor z režiserjem Michaelom Rieperjem, ki zelo dobro pozna mehanizme stanovanjskega zadružništva v Avstriji, in neformalno druženje z udeleženci dogodka. Tako film kot pogovori z režiserjem in udeleženci so ponudil nekaj zanimivih iztočnic in nasvetov za pilotni projekt stanovanjske zadruge v Ljubljani.
Film je na slikovit in duhovit način prikazal delovanje in bivanje v skupnostnih stanovanjskih projektih. Poudarjeno je bilo, da je za dobro delovanje zadružnih projektov ključno sodelovanje stanovalcev pri različnih vidikih upravljanja in organizacije bivanja, kar pogosto zahteva kar nekaj prostovoljnega dela. Slednje pomeni, da bivanje v zadrugi za marsikoga ne bi bilo primerno, bodisi ker pri procesih soodločanja ne bi bil pripravljen sodelovati ali ker si preprosto ne more privoščiti par ur prostovoljnega dela na mesečni ravni. Ob tem se poraja vprašanje za katere družbene skupine je bivanje v zadrugah sploh primerno?
Ena izmed nastopajočih v filmu npr. izpostavi, da v njihovi stanovanjski skupnosti ni nikogar, ki bi sodil v ‘delavski’ razred. Zadruge sicer ponujajo precej bolj dostopna stanovanja, kot jih najdemo na trgu, in vzpostavljeni medsosedski organizacijski in solidarnostni mehanizmi lahko olajšajo nekatera opravila (npr. vsakodnevno kuhanje, varstvo otrok), zato bi teoretično morale biti primerne za širši krog prebivalstva. Vendar pa vseeno režiser v zadružnih projektih opaža, da je osnovna ekipa, ki zastavi projekt in ga vodi, skoraj vedno iz akademskih krogov. Podobno nam je poročala tudi predstavnica Wohnprojekt Wien, ko smo bili pri njih na obisku – tudi njihovi stanovalci so v povprečju nadpovprečno izobraženi, a pogosto delajo v prekarnih poklicih (npr. v kreativnem ali kulturnem sektorju), zaradi česar imajo otežen dostop do primernega stanovanja na trgu. Se pa tudi pri njih, kot je običajno v zadrugah, trudijo za raznoliko sestavo stanovalcev, zato so vzpostavili dve solidarnostni stanovanji z nižjo najemnino, ki ju trenutno oddajajo begunskim družinam.
Za sestavo stanovanjske skupnosti pilotnega projekta najemne stanovanjske zadruge v Ljubljani bo ključno, kako dostopna bo najemnina in kako visok bo vstopni/začetni vložek za posamezno gospodinjstvo. V kolikor bomo uspeli, da najemnina ne bo presegla 8 € na kvadratni meter in bo začetni vložek (ki se ob izselitvi povrne) predstavljal okoli 10 % vrednosti stanovanja, lahko v trenutnih pogojih podivjanega in nestabilnega najemnega trga, pričakujemo kar raznolike interesente. Po drugi strani pa, ravno zato, ker gre za prvi projekt sodobne stanovanjske zadruge v Sloveniji, ki mu marsikdo morda še ne bi zaupal, sklepamo, da bodo zainteresirana predvsem gospodinjstva, ki jih zanimajo skupnostne oblike bivanja in demokratično soupravljanje. Na kak način se bo skupina na koncu formirala bo predmet participativnega procesa, ki predstavlja neko spoznavno/uvajalno obdobje, s katerim interesenti dobijo vpogled v to, ali jim sodelovanje v takšni stanovanjski skupnosti ustreza. Še vedno pa bo treba paziti, da bo skupina raznolika in vključevala predstavnike različnih generacij, saj so tudi v filmu poudarili, da so takšne zadruge na dolgi rok bolj obstojne ter omogočajo več medsebojne pomoči stanovalcev.
Režiser Michael Reiper nas je na koncu je opogumil z nasvetom:
“Naprej začnite z zemljiščem, najdite način, kako vam ga mesto lahko preda v uporabo, ker je brez tega izjemno težko priti do financiranja. Nato pa le vztrajajte, vse druge probleme boste uspeli rešiti sproti znotraj skupine. Samo začnite z zemljiščem in vztrajajte!”
Foto: Tine Eržen
