V četrtek, 9. septembra smo s filmom Iz takšne snovi kot sanje, ki nam predstavi raznolike skupnostne stanovanjske projekte iz Avstrije, obiskali Novo Gorico. Po filmski projekciji smo se skupaj z županom dr. Klemnom Miklavičem in udeleženci dogodka pogovarjali o možnostih razvoja podobnih projektov na Goriškem.
Skupnostni stanovanjski projekti so pogosto organizirani kot sodobne najemne stanovanjske zadruge, v katere se ljudje povežejo in skupaj zgradijo ali obnovijo večstanovanjsko stavbo. Svoje stanovanje nato najemajo od zadruge za nedoločen čas in zanj plačujejo stroškovno najemnino, ki je preračunana tako, da pokriva stroške načrtovanja, investicije, upravljanja, kredita ter rezervnega sklada. Ker so iz te enačbe izvzeti dobički, so stanovanja v zadrugah (ali drugih oblikah skupnostne stanovanjske preskrbe) veliko bolj dostopna od tistih na trgu.i. Ob vselitvi mora vsak stanovalec prispevati samoudeležbo v znesku 5-20% vrednosti stanovanja, ki pa se mu ob morebitni izselitvi povrne. Za znižanje stroškov investicije, ki se direktno prevede v nižje najemnine, in zagotavljanje dolgoročnega javnega interesa po dostopnih stanovanjih, je pri stanovanjskem zadružništvu ključno sodelovanje javnih akterjev, ki lahko sodelujejo na različne načine (npr. priskrbijo zemljišče, ugodno posojilo, ponudijo bančne garancije). Le tako lahko stanovanjske zadruge ponujajo stanovanja, ki so dostopna tudi za ljudi z nižjimi dohodki, ki najtežje pridejo do primernega stanovanja.
Stanovanjske zadruge temeljijo na samoupravljanju stanovanjske skupnosti, kar pomeni, da vse večje odločitve, ki vplivajo na bivanje v stanovanjski stavbi, sprejmejo vsi stanovalci skupaj znotraj demokratičnega procesa. Stanovanjske zadruge pa vključujejo tudi več skupnih prostorov v primerjavi z običajnimi večstanovanjskimi stavbami, ki omogočajo, da se v stanovanjski skupnosti pogosto vzpostavijo tudi različne oblike ekonomije souporabe in deljenja ter medsosedske pomoči – vse na prostovoljni ravni. Seveda pa ima še vedno ima vsako gospodinjstvo svoje stanovanje s katerim samo upravlja po lastnih željah in potrebah.
Župan dr. Klemen Miklavič je povedal, da je po letih zanemarjanja področja, stanovanjska problematika na Goriškem res pereča. Zato je to tudi ena od prioritet mestne oblasti – kot pravijo, je veliko projektov že v teku: spreminjajo se prostorski načrti, iščejo investitorji … a stanovanjskega problema za najbolj kritične družbene skupine ni moč rešiti z zasebnimi investicijami, zato si želijo razmislekov tudi o alternativnih rešitvah, kakršne so stanovanjske skupnosti. Občina že išče ustrezen pravni model, ki bi bil primeren za njihovo okolje. Zastavlja pa se vprašanje, ali bi občani želeli živeti v takšni skupnosti, ali smo kot družba pripravljeni na alternativne rešitve, ki sicer ne prinašajo lastniškega stanovanja, pač pa zagotavljajo varnost in vzdržno najemnino. A dejstvo je, da je da si vedno večje število ljudi lastništva sploh ne more več privoščiti, najpogosteje zaradi odsotnosti stabilne zaposlitve in hitro rastočih cen stanovanj. Ranljivi so predvsem mladi, ki iščejo prvo zaposlitev ali pa si ustvarjajo družino. Če bi se izkazal dovoljšen interes, bi občina podprla razvoj manjšega skupnostnega stanovanjskega projekta. Tako bi dobili pilotni primer in ljudje bi lahko videli, kaj pomeni bivanje v stanovanjski skupnosti. V primeru uspeha, bi lahko s podobnimi projekti nadaljevali. Med udeleženci dogodka smo izvedli hitro anketo o interesu za skupnostno stanovanjsko preskrbo in prvi odzivi kažejo, da bi bilo tudi v Novi Gorici vredno nadaljevati z razmisleki in razvojem prvega projekta stanovanjske skupnosti.
V živahni debati, ki se je razvila, je ga. Lilijana W. Brajlih spomnila, da so se podobne ideje porajale na Goriškem že pred leti. Da se s sobivanjem v stanovanjskih skupnostih vračajo vrednote, ki jih poznamo, a smo nanje pozabili, pa je razmišljal mestni svetnik Gabrijel Fišer. Mestni svetnik in vodja gibanja Goriška.si Luka Manojlović je tudi naklonjen takim rešitvam in je že zelo konkretno nakazal, kako začeti – potrebna je atraktivna lokacija in javni akter, ki bo prevzel pobudo in zasnoval koncept – meni, da je za mlade samostojna izpeljava takega projekta preveč kompleksna. Za zagon prvih projektov skupnostne stanovanjske preskrbe bo res potrebno sodelovanje različnih deležnikov, javnih akterjev, nevladnega sektorja, finančnih in pravnih strokovnjakov, arhitektov in pobudnikov za stanovanjske zadruge, stopiti moramo skupaj in zgraditi potrebno znanje in podporno okolje za vzpostavljanje tovrstnih projektov. Politični odločevalci na državni ravni pa bi morali čim prej poskrbeti za sprejetje primerne zakonodaje in podpornih mehanizmov za stanovanjske zadruge, brez katerih skupnostna stanovanjska preskrba ne bo mogla postati resna alternativa.
Foto: Nika Zuljan
