Jacob Wills, član in aktivist mreže Radical Housing Network in European Action Coalition for the Right to Housing and the City
Pravica do prebivališča – imeti streho nad glavo naj bi bila temeljna pravica ljudi. Kako je prišlo do tega, da je boj zanjo del nečesa radikalnega?
Naša mreža se je oblikovala pred približno tremi leti. Prej so obstajale številne kampanje, ki so jih organizirali in vodili prebivalci, a bile so nepovezane, četudi so imele podobno sporočilo: to so naši domovi, pravico imamo, da živimo v naših skupnostih in da se nas prisilno ne izseli. Glavni boj v Londonu je trenutno prav proti prisilnemu razseljevanju in izseljevanju iz skupnosti, v katerih so ljudje živeli leta dolgo ali celo že vse življenje.
V Združenem kraljestvu imamo od 80. let dalje specifično stanovanjsko politiko, ki je ljudi individualizirala in atomizirala. Margaret Thatcher je uveljavila pravico do nakupa (right to buy), ki je omogočila, da so najemniki javnih, občinskih stanovanj lahko kupili stanovanja z velikim popustom. S tem se je začela transformacija javnega stanovanjskega fonda v smer, ki je pomenila večjo getoizacijo – javna, občinska stanovanja, ki so ostala, so bila namenjena le še najbolj revnim. Prej so bile med najemniki javnih stanovanj zares raznolike skupnosti. Posledično je danes zahteva, da ima vsak pravico do doma in prebivališča, ki ga skupnost lahko upravlja demokratično, postala mnogo bolj radikalna, kot je bila pred desetletji. Še posebej če rečete, da imajo tudi ljudje, ki imajo spodoben dohodek kot ostali pravico, da niso prepuščeni le iskanju najemnega stanovanja na trgu. S tem se veliko ljudi ne bo strinjalo. Na to bodo gledali pragmatično in opozarjali, da preprosto ni veliko socialnih stanovanj. Za nas je ta boj zagotovo pomemben tudi pri nasprotovanju predlagani stanovanjski zakonodaji, katere cilj je prisiliti ljudi, ki v svojem gospodinjstvu zaslužijo letno več kot 30 tisoč funtov, ali v Londonu 40 tisoč funtov, da plačajo tržno najemnino občinskemu stanovanjskemu skladu. Podobnega določila do sedaj še nismo imeli.
Kako ste sami postali vpleteni v boj za pravico do strehe nad glavo?
Bil sem študentski aktivist. Tedaj smo se se borili proti šolninam in organizirali protirasistične akcije. Nato sem delal s skupnostjo irskih potovalcev (travellers), med katerimi so bili tudi romi. Šlo je za največjo skupnost potovalcev v Veliki Britaniji. Precej dolgo sem živel skupaj z njimi, pomagal pri oblikovanju skupnostnih kampanj, s katerimi smo jih želeli okrepiti v boju proti izselitvam. Bili so lastniki zemlje, kjer so živeli, a država se je odločila, da jim bo preprečila, da bi še naprej živeli tam. Zemljišče ni imelo gradbenega dovoljenja, ki je v Veliki Britaniji pogoj, da lahko na ozemlju bivaš. Seveda so taka zemljišča nekajkrat držaja in zato se večina potovalcev prijavi za pridobitev potrebnih dovoljenj za nazaj, potem ko se tam že naselijo. A sedaj tudi na tem področju spreminjajo zakonodajo, da bi preprečili možnost naknadne legalizacije. Rasizem do romov je zelo prisoten in na koncu je leta 2011 prišlo do velike, precej nasilne prisilne izselitve.
Zatem sem se preselil nazaj v London. Ker imam kronično živčno bolezen, ki je bila tedaj precej huda, sem dobil možnost koristiti olajšave za najem stanovanja in socialno pomoč. A ko sem poskušal najti stanovanje blizu moje družine – vzgojen sem bil v Londonu, sem ugotovil, da je to praktično nemogoče. Nobena od najemnih agencij me ni bila pripravljena sprejeti, ker sem bil upravičen do olajšav za najem stanovanja. Trg je tako zasičen z najemniki, da se najemodajalci potencialno »rizičnim« najemodajalcem izogibajo. Prihaja do »zemljiškega bančništva«: ljudje se oklepajo svojih nepremičnin, četudi jih ne uporabljajo, v upanju, da jim bo cena še zrasla.
V Hackneyju, kjer živim, smo z lokalno skupino Hackney Digs naredili anketo anonimnega poizvedovanja. Preverili smo 50 najemnih agencij, ki delujejo v Hackneyju in našli le eno garsonjero, ki bi jo lahko najel, če si upravičen do nadomestila za najem stanovanja. Večina najemodajalcev zahteva bančne izpiske za vsaj zadnje tri mesece, kar jim omogoči uvid v to, ali si dobival nakazila za olajšavo pri najemnini in si torej med socialno bolj ranljivimi prebivalci.
Ta izkušnja, da mi je bilo onemogočeno si zagotoviti prebivališče, četudi je država podprla mojo pravico do stanovanja, me je pomembno zaznamovala. Ker imam dovolj socialnih veščin in podporo skupnosti, ker sem imel zaposlitev, sem našel rešitev. A prisiljen sem bil lagati. A vem, da so mnogi v veliko bolj ranljivem in negotovem položaju, kot sem bil sam. Zato sem se bolj aktivno začel ukvarjati z organiziranjem stanovalcev. Vezano je bilo na moje lastne interese, hkrati pa je šlo tudi za solidarnost z drugimi. Mnogi morajo ob koncu meseca izbrati ali bodo kupili hrano ali plačali najemnino. Socialna pomoč se je zadnjih več let vztrajno zniževala. Nekoč so ljudje, ki so jo prejemali, imeli dostop do spodnje polovice trga za najemniška stanovanja. Danes dosežejo morda le še spodnjih deset ali pet odstotkov. Zato se morajo ljudje pogosto enostavno izseljevati iz mesta.
Kako uspešni ste bili v teh zadnjih letih pri organiziranju?
Vse bolj postajamo koalicija, hkrati pa želimo okrepiti posamezne člane naše mreže. Za nas sta pomembna dva vidika: notranji in zunanji. Eden je vezan na vprašanje, kje lahko dejansko zmagujemo. Mnogi imamo izkušnje na področju lokalnega, skupnostnega organiziranja. To ni toliko obremenjeno z ideologijo, saj je glavni cilj mobilizirati ljudi za doseganje njihovih interesov in potreb ter poskrbeti, da zmagamo v bitkah, zato da se ljudje vrnejo k nam in nam zaupajo.
Najbogatejši član britanskega parlamenta, Richard Benyon, je predlani kupil posestvo New Era nedaleč od tam, kjer živim. Napovedal je, da bo za trikrat dvignil najemnine na tržno raven. Tedaj nam je uspelo doseči, da tega ni naredil in je zaradi pritiskov posest raje prodal – prodal pa jo je ameriškemu pokojninskemu skladu. Strah nas je bilo, da nam je bila s tem odvzeta možnost pritiska, saj je bil sedaj lastnik dobesedno za cel ocean daleč. A ker imamo kontakte v New Yorku, nam je uspelo oblikovati toliko pritiska, da so na koncu posestvo prodali stavbnemu združenju, ki ponuja tudi stanovanja s socialnimi najemninami. To je bila za nas uspešna zgodba.
Pred kratkim so v moji četrti tudi poskusili kriminalizirati brezdomstvo. V predlogu je bila zagrožena kazen, če beračiš, spiš na ulici ali piješ zunaj; in če ne bi plačal, bi te lahko strpali v zapor. Z našo akcijo nam je uspelo doseči, da predlog ni bil sprejet in sedaj smo tudi vključeni v pogovore, kako na ravni četrti oblikovati politike za preprečevanje brezdomstva. Naša lokalna moč je pomembna. Hkrati ni zanemarljivo tudi to, da smo mreža 50 skupin širom Velike Britanije z zelo različnimi izkušnjami. So boji, ki jih zmagujemo, a nikakor ne zmagujemo v vojni. Investitorji so vsepovsod po mestu: gre za okoli tri tisoč posestev v Londonu, ki naj bi jih na novo umestili v program razvoja mesta. Marsikje prebivalci niso organizirani. Veliko je zasebnih najemnikov, skupnosti prebivalcev so izstradane denarja in njihova moč je v večini primerov zelo nizka. Ko investitorji predstavijo možnosti in načrte, je potrebno ukrepati zelo hitro. Le tako lahko ohraniš, podpreš in zagotoviš rast močnega združenja najemnikov, ki se bo lahko borilo proti načrtovanim politikam. V tem vidimo nalogo naše mreže in v tem se skriva tudi druga vrsta zmag – krepitev naših članov in skupin. Uspelo nam je denimo zgraditi male mreže med skupnostmi najemnikov v zahodnem Londonu, ki pred tem niso bile zares povezane.
Pravite, da ne gre za ideološke boje. Ampak mar ne gre večinoma za revne prebivalce, ki se jim krči pravica do prebivališča, za razredni boj? Kako široko seže?
Precej široko. Znotraj mreže Radical Housing je nabor organizacij in združenj zelo pester. Imamo skvoterje, pa potem delavski razred, ki živi na posestvih vzhodnega Londona, kjer so prebivalci večinoma belci. Oni se borijo proti gentrifikaciji. Potem so med nami tudi skupine migrantov, ki se borijo proti korporaciji G4S, ki zagotavlja in varuje prostore, kamor zaprejo prosilce za azil. Nekatere organizacije so jasno ideološko profilirane. V moji lokalni skupini Digs nas večina deli razmislek, da so imetje in nepremičnine nova oblika kapitalskega urbanega pritiska. Skupine so odprte in k naši skupini pristopijo tudi mnogi predstavniki srednjega razreda v Hackneyju, ki so podobni meni in lahko verjetno sežejo tudi v zgornji del stanovanjskega tržišča, a postajajo vseeno tudi zanje najemnine zelo visoke in to jih frustrira.
Mnogi vidijo v tem danes osrednje vprašanje organiziranja, saj sedanje politike vplivajo tudi na otroke elit, na srednji razred… To naj bi odpiralo možnost za dodaten pritisk in več organiziranosti. A to samo po sebi za nas ni cilj. V vzhodnem Londonu vodimo kampanjo, ki je osredotočena na možnost dostopa do prebivališča za ljudi, ki so upravičeni in prejemajo nadomestilo za najemnino – to je skupina ljudi, ki so etnično izjemno raznoliki in njihova mreža podpore je šibkejša. V sedanjih razmerah nedvomno prepoznamo razredni boj, a tudi rasni in feministični. Sedanje politike namreč v neprimerno večji meri vplivajo na položaj in varnost življenja žensk. Tudi predlagana zakonodaja predstavlja velik udarec ženskam, ki bežijo pred nasiljem v družini – izgubile bodo možnost varnega socialnega najema, če se odločijo, da se bodo odselile stran od nasilja.
Sta vas presenetila pogum, odločenost prebivalcev, da se borijo za svoje pravice do prebivališča? Nepozaben je bil boj, večinoma mam samohranilk, v skupini Focus E15.
Ne bi rekel, da nas je presenetila moč članic skupine Focus E15. Presenetilo pa nas je, kako široko je njihova zgodba odmevala in koliko simpatij je pridobila. Postala je simbolna za mnoge stanovanjske boje v Londonu. Focus E15 je del mreže Radical Housing in z nekaterimi člani smo dobri prijatelji, skupaj smo organizirali tudi kampanjo in boj.
Prav v tem, da skupine delijo taktike in strategije, je pomembna dragocenost naše mreže. Nekateri, ki smo zasebni najemniki, smo se učili od in bili vzpodbujeni s francosko skupino Droit Au Logement, ki se v Parizu bori za pravico do stanovanja. Z njimi smo povezani prek evropske akcijske koalicije za pravici do prebivališča in do mesta. Francoski kolegi vsak četrtek, ko so objavljena prosta stanovanja, izberejo enega, ga zasedejo za en dan in organizirajo tam zabavo. Njihovo taktiko smo posvojili in odšli na posestva, kjer se gradi stanovanja, ki bodo namenjena le zasebnemu, tržnemu najemu. Morda velja omeniti, da te gradnje država kljub temu sofinancira in jim omogoča olajšave. Tam smo organizirali nekaj, kar je spominjalo na vselitveno zabavo. Ko so člani Focus E15 videli to našo akcijo, so se odločili, da bodo tudi sami organizirali tako zabavo za stanovanjsko korporacijo, ki jih je metala na cesto. Tega smo se lotili skupaj, podelili tudi naše izkušnje z zasedbo stavb in s skvotanjem. V tem je praktična uporabnost gradnje urbanih zavezništev. Vsak prevzame tisto, v čemer je najboljši. Jasmin iz Focus E15 zna denimo izvesti medijsko kampanjo mnogo bolje kot jaz, ki imam morda več izkušenj z odpiranjem stavb in moderiranjem elektronskih komunikacij.
Odpiranje stavb pomeni…
Veliko plezanja in iskanja načinov, kako priti v stavbo brez uporabe sile. (nasmeh) Zanimivo je, da zares veliko lokalnih skupnostnih kampanj vodijo ženske. Nekatere je to presenetilo, a je tudi zelo logično.
Skrb za dom, družino.
Točno to. Ženske svoje tradicionalno domačijske, zasebne vloge in polje aktivnosti spremenijo v polje javnega boja. Gre za zelo pomemben proces, skozi katerega najdejo ljudje svoj glas v javnem prostoru. To ni novo, četudi mnoge preseneti. In dejstvo je, da se krepi.
Je lastništvo oziroma upravljanje socialnih stanovanj zelo raznoliko in razpršeno med različne akterje? Ali predstavlja dejstvo, da ima javna stanovanja v lasti javna institucija, za vas lažje uveljavljanje pravic?
Mislim, da je razlikovanje med javnimi in zasebnimi upravniki v veliki meri lažno. Veliko socialnih stanovanj, ki so bila v javni lasti in na javni zemlji, je šlo skozi lastniško tranzicijo. Sedaj so v lasti stanovanjskih društev ali zavodov, ki so zasebne, neprofitne organizacije. Morda še vedno zagotavljajo ugodne najemnine, denimo polovico tržne, a vseeno so te višja kot za socialna stanovanja. Trenutno so zakonsko prisiljeni zaračunavati najemnino, ki znaša blizu 80 odstotkov tržne in mnoge organizacije opuščajo svojo misijo zagotavljanja socialnih stanovanj.
Znotraj stanovanjskih organizacij je vse manj kakršnihkoli demokratičnih procesov, skozi katere bi stanovalci lahko vplivali na spremembe in dogodke. Hkrati vemo, da je veliko odvisno od lokalnih oblasti. V predelu Londona, kjer deluje Focus E15, imajo zares odiralske, neoliberalne lokalne oblastnike: njihova misija je oblastno vodena gentrifikacija. Ne gre le za drobnjakarstvo ekonomskih načel in ciljev, ki postopno potiskajo ljudi vse bolj ven in stran, ampak gre za prodajo na veliko – za velike premike populacije. Njihova tarča je izračun, koliko bi lahko dobili od dohodnine, če bi le-to v njihovi četrti plačevali mnogo premožnejši prebivalci. Zato želijo svetlikajoče se, steklene stolpnice.
To sovpade z zakonodajo na nacionalni ravni, ki prav tako zasleduje izseljevanje revnih in privabljanje bogatih. V Veliki Britaniji nimamo zakonsko določenega obveznega deleža socialnih stanovanj pri novih gradnjah, kar omogoča, da investitorji počnejo, kar želijo. Novi zakon ukinja tudi možnost doživljenjskega najema. Ostali naj bi le še najemi za dve do pet let, ko boš znova in znova moral dokazati svojo upravičenost. Zares strašljivo je tudi, da se pravica do nakupa, ki je bila prvi ukrep poblagovljenja in individualizacije stanovanjskega vprašanja, sedaj širi na mnoge stanovanjske organizacije, ki do sedaj niso bile vključene v ta model. V praksi bo to pomenilo, da bodo te organizacije morale ponuditi sto tisoč funtov popusta za stanovanja, ki jih bodo želeli ljudje kupiti. Da bodo lahko zagotovile ta denar za popust, država sili lokalne oblasti, da prodajo svoje posesti največjih vrednosti: to pomeni bolj ali manj vsa stanovanja v londonskih četrtih: 98 odstotkov stanovanj v Kensingtonu in Chelsei, skoraj vsa v Hackneyju in Camdnu. Takoj ko se ta stanovanja izpraznijo – ko bodo ljudi prisilno izselili, ker imajo denimo previsoke dohodke – bodo morale lokalne oblasti ta stanovanja prodati – s tem bodo ta stanovanja izgubile za vedno. Hkrati pa bodo morale denar, ki ga bodo dobile s prodajo, nameniti za posredno financiranje zasebnih organizacij, da sofinancirajo prodajo še dodatnih socialnih stanovanj. Imamo zelo velik problem.
Je pravica do nakupa vezana tudi na cilj, da se ljudi vse bolj zadolži?
Zagotovo. Obstaja popust, a hkrati močna ideološka osnova, da ustvarijo narod dolžnikov, ljudi s hipotekami in krediti. Njim se je mnogo težje boriti proti prekarnosti lastnega dela ali za svoje plače, pravice. To je nedvomno del ideološkega napada konzervativcev. Dogaja pa se v istem času, ko želijo sprejeti tudi nove zakone o migrantih, o zdravstvenem sistemu… Trenutno se zdi, da napadajo na vseh frontah in vse.
Kako pomemben del vašega boja je boj za nižje obratovalne stroške stanovanj? V Slovenijo so za najemnike socialnih stanovanj ti stroški glavni problem, saj so pogosto višji od najemnin.
Zagotovo gre za velik problem. V Srbiji poznam gibanje proti osiromašenosti ogrevanja. Fuel Poverty Action v Veliki Britaniji je tudi del mreže Radical Housing. Poskušamo graditi vezi med temi boji. Gre za enega najbolj pozitivnih elementov okoljskega gibanja v Veliki Britaniji; delajo socialnoekonomske analize, poznajo različne organizacijske metodologije, tako da boje ljudi z energetskimi podjetji spreminjajo v primarno polje okoljskih bojev. Iz tega nato gradijo argument in opozorilo, da imamo šest velikih energetskih podjetij, ki nadzirajo trg v Veliki Britaniji. To so reči, ki se dotikajo mnogih ljudi – zelo močno vplivajo na revne upokojence. Dejansko govorimo o stotinah, če ne tisočih smrti, ki bi jih lahko letno preprečili. V Angliji imamo slogan Heat or eat: Se greješ ali ješ? Dejansko je to izbira, pred katero se znajde ogromno ljudi. In teh šest energetskih podjetij je vse pogosteje tarča napadov laburistov, saj letno zvišajo svoje cene za okoli 18 odstotkov. A najemnine so v Veliki Britaniji še vedno tako visoke, da ti stroški z njimi niso primerljivi.
Kako primerljiva pa je situacija v Veliki Britaniji s stanjem in dogajanji na področju stanovanjskih politik na celinski Evropi? Velika Britanija naj bi bila glede neoliberalnih politik vedno korak pred ostalimi. Ste tam, kamor ostali gremo?
Obstaja zavedanje o skupni usodi. Evropska akcijska koalicija za pravici do stanovanja in mesta, katere del smo, nima kampanje z enim samim ciljem za vse. A med nami je veliko presekov, znotraj katerih se lahko številna mesta združijo okoli skupnega problema. Veliko skupnega imajo denimo države, ki jih je najbolj prizadela kriza: Portugalska, Italija, Irska, Grčija in Španija. Tam se ljudje združujejo proti različnim »investitorjem«, ki prisilno izseljujejo ljudi, ali proti izselitvam zaradi zapadlih hipotek. Trenutno to v Veliki Britaniji ni velik problem, saj je na voljo veliko državne pomoči za plačevanje hipotek, imamo tudi zelo nizke obresti. A v trenutku, ko se bodo te dvignile, se bo situacija spremenila in marsikaj se bomo morali naučiti od južne Evrope.
Na Nizozemskem je trenutno v obravnavi zakonodaja, ki je strašljivo podobna v nekaterih idejah temu, proti čemur se borimo v Veliki Britaniji. Denimo, da se ukine doživljenjske najeme socialnih stanovanj in se jih omeji na dve ali pet let. Izbor besed je zelo podoben in zelo očitno je, da obstajata med oblastmi različnih evropskih držav sodelovanje in komunikacija. Tako glede nacionalnih politik kot glede skupnih ciljev EU. Tu vidimo potencialni prostor za skupni boj. Camelot (Camelot Property Management Ltd.) je nizozemska stanovanjska korporacija, ki je prevzela upravljanje nad velikim delom stanovanjskega fonda tako v Londonu kot drugod po Evropi. S tem prihaja do prekarizacije pravic najemnikov, ustvarja pa se tudi pogoje, pod katerimi so prisilne izselitve mnogo lažje. Proti temu se borimo vsi člani evropske akcijske koalicije. Na podobna vprašanja poskušajo odgovoriti tudi mesta v državah, kamor prihajajo številni begunci – iščejo rešitve za njihovo primerno nastanitev.
Kako dobro raziskano je področje koncentriranosti lastništva nepremičnin po Evrope?
Pripravljamo določene raziskave, a zagotovo je treba na tem področju še marsikaj narediti. Srečujemo se tudi z vzhodnoevropskimi kolegi, ker si želimo okrepiti sodelovanje. Njihova izkušnja je zanimiva, saj so v začetku devetdesetih let izkusili velik pritisk ameriških investitorjev na stanovanjski trg.
Največ izvemo od ljudi na terenu, več kot iz raziskav. Deutsche Annington je velikanski nemški najemodajalec in posestnik, z ogromno stanovanjskimi objekti tudi v Veliki Britaniji. Nam je pomembno, da gradimo na skupni izkušnji najemnikov iz različnih držav, saj se izkaže, da mednarodne investicije prinašajo podobne posledice. Britanski skladi uničujejo Nemčijo, a hkrati nemški skladi služijo na tržišču Irske. Pomembno je, da vidimo te procese znotraj celostne kapitalistične simbioze in morda najdemo točke, kjer je lahko naš pritisk uspešen in učinkovit. Tu smo še na začetkih, saj je večina aktivnosti naših članov osredotočena na lokalno in nacionalno raven. Bili smo uspešni pri decentralizaciji akcij o istih vprašanjih, načrtujemo pa tudi srečanja in akcije, s katerimi bomo poskusili preprečiti sprejetje škodljivih ukrepov na ravni EU.
Kaj vam predstavljajo stanovanjske zadruge?
Prva asociacija je, da gre za lepo stvar v daljavi, do katere ne morem priti. V Londonu so bili poskusi vzpostavitve stanovanjske zadruge, a nam do zdaj ni uspelo zbrati dovolj denarja, da bi lahko to izvedli tako, da bi se zagotovilo dovolj ugodne najemnine. Obstajajo pa tudi mreže obstoječih stanovanjskih zadrug.
So v njih kakšne pasti?
Zagotovo. Lahko postanejo samozadostne, nekaj posebnega in izključujoče, morda dostopne le določeni skupini ljudi. Mnoge britanske zadruge, katerih glavni cilj je zagotoviti, da ostanejo najemnine na ravni socialnih najemnin, so trenutno napadane. Nekatere so nastale na zemlji, ki je v lasti lokalnih oblasti, imenujejo se zadruge kratkega-roka in obstajajo morda dvajset, trideset let. Vse več lokalnih oblasti nenadoma zahteva to zemljo, in nepremičnine na njej, nazaj. Okoli tega se odvija mnogo bojev. Obstaja tudi nova zadružna skupina v Londonu, ki se organizira in deluje v okviru mreže Radical Housing. Stanovanjske zadruge niso velika in vidna reč v Veliki Britaniji, saj uživa zgodovina lokalnih, socialnih stanovanj, ki so v lasti lokalnih oblasti, med ljudmi še vedno veliko naklonjenost. Zadruge niso nikoli dosegle te stopnje pomembnosti za ljudi.
Pa so bila lokalna socialna stanovanja kdajkoli demokratizirana, da bi se ljudje počutili opolnomočene, da socialno stanovanje ne pomeni le dodatne stigme in odrinjenosti?
Resen manko demokracije nedvomno obstaja v mnogih pogledih. Ves čas preizkušamo, kako bi lahko dosegli več, obstaja tudi nekaj modelov dobrih praks. Skupnosti prebivalcev, ki živijo na posestvi – v stanovanjskem bloku, je omogočeno, da četudi niso lastniki te nepremičnine, jo lahko dejansko upravljajo in vodijo, skrbijo zanjo. Nekateri to počno že zelo dolgo, drugi si poskušajo to izboriti. Nekateri lokalni sveti, ki se borijo proti novi zakonodaji, se pogajajo o možnosti in tehtajo vzdržnost tega, da bi prenesli velik del stanovanjskega fonda na zadruge. S tem bi se radi izognili zakonskim določilom o prisilnih (raz)prodajah in uveljavitvi pravice do nakupa. Ljudje raziskujejo in oblikujejo drugačne, skupnostne možnosti prenove, razvoja in oživitve sosesk.
Pravica do bivališča se zdi nekaj zelo temeljnega in osnovnega. Če kapital posega in je že dodobra posegel vanjo – ali lahko poseže še globlje v prekarnost, zasebnost, intimo, nujne življenjske pogoje?
Verjetno je odvisno od tega, kako široko zastavimo to, kdo je prebivalec, človek… V Londonu imamo še vedno relativno veliko lokalnih in javnih, socialnih stanovanj. Omogočajo, da delavski razred ostane in živi v centru mestu. V nekaterih drugih urbanih središčih Evrope je situacija že sedaj drugačna. Centri mest so že mnogo bolj izvotljeni. Mi smo prepričani, da je to boj, v katerem lahko še vedno zmagamo, vsaj delno. Poraz bi pomenil, da se bo popolnoma spremenila stanovanjska geografija in se bo ljudi potisnilo vse dlje iz mest, pot do delovnega mesta pa bo zanje vse držaja…
Ne pozabite, da so že pred časom v Veliki Britaniji kriminalizirali skvotanje stanovanjskih prostorov. A skvotersko gibanje še vedno obstaja. Res ni tako močno, kot je bilo, a oblasti so si zelo močno želele, da bi ga uničile. Danes lahko rečemo, da jim navkljub poskusom, ni uspelo. Kot jim ni uspelo uničiti lokalnega socialnega stanovanjskega fonda. Mnogo ljudi se začenja zavedati vrednosti svojih mest. Želijo ohraniti in okrepiti svojo besedo ter moč pri upravljanju mestnih prostorov. Skupna želja je ustvariti boljša mesta za čim več ljudi.
Zakaj je pomembno ohraniti javna, socialna stanovanja in raznolikost najemnikov v centru mesta? Zakaj je to boj, ki ga je vredno boriti?
Ker je to tisto, kar si ljudje želijo in za kar se borijo. Verjamem v možnost samoodločbe ljudi. Tudi o tem, kje želijo ljudje živeti – to je nenazadnje povezano z njihovo zgodovino, izkušnjami, prijatelji. Mesto ne more kar nastati in zaživeti iz nič ali na novo. Ne moreš ga ustvariti preprosto tako, da tja naseliš nove ljudi, ki nimajo nobenega spomina in izkušnje s tem prostorom. Ne pravim, da je slabo, če se ljudje priseljujejo v mesto, a pomembno pri tem je, da se gradi odnose, da to ne pomeni, da se zato poslabša življenje tistih, ki so že tam. Ljudje morajo začutiti kraje, v njih sodelovati.
Tudi osebno bom potisnjen in prisiljen iti ven iz mojega mesta, kjer sem bil rojen in vzgojen, če teh procesov ne bomo ustavili. Moral bom živeti daleč stran od mojih staršev, moje skupnosti in prijateljev. Skupina Focus E15 bi bila poslana v Birmingham, kjer ne bi imeli nobene podporne mreže, če se ne bi uprli in zmagali. Ljudje razumejo, da je takšna oblika prisilnih izselitev v popolnem nasprotju z najbolj temeljnimi moralnimi vrednotami. Hkrati take razselitve niso nujne. V Londonu se gradi ogromno stanovanj in hiš. A gradi se jih za bogataše. Ko živiš v mestu, kjer se razvoj dogaja tako hitro, kot se v Londonu, in vidiš nove hiše, ki rastejo ves čas, vsepovsod, a ostajajo prazne, potem se ti vprašanje, zakaj so nekateri ljudje vseeno prisiljeni odhajati, mora zastaviti. In med ljudmi močno odmeva.
Ali je London že osiromašen te raznolikosti stanovalcev?
Odvisno od predela, kje živiš. Hackney je postal zelo gentrificiran in mnogi predeli niso več dosegljivi tamkajšnjim prebivalcem. Z njimi izginjajo tudi prostori kulturnih srečevanj in ustvarjanj. Ti nato nastanejo na novo tam, kamor se odselijo. A če govorimo o pravici do mesta, o pravici do javnega in do skupnostnega prostora, kjer lahko različni prebivalci živijo in gradijo svojo kulturo, potem je jasno, da se za revnejše skupnosti ta prostor vse bolj krči.