Intervju s Srno Mandič

Srna Mandič, priznana strokovnjakinja za stanovanjsko področje, že več kot 30 let aktivno spremlja, analizira in kritizira stanovanjske razmere v Sloveniji. Je predavateljica na Fakulteti za družbene vede in predstojnica Centra za proučevanje družbene blaginje. Z njo smo se pogovarjali o stanovanjskih razmerah v Sloveniji in o zgodovini stanovanjskega zadružništva.

Lahko na kratko orišete stanje na stanovanjskem področju v Sloveniji?

Stanovanjske razmere v Sloveniji niso tako zelo slabe, sploh glede na našo družbeno-ekonomsko razvitost in to je v veliki meri posledica tega, kar smo v socializmu pridobili, zgradili in je ostalo še danes. Čeprav se danes veliko zgraža nad socialistično gradnjo, je precejšen delež ljudi takrat pridobilo stanovanja in osnovno infrastrukturo. Težava pa je, da bo ta stanovanja treba prenavljati, ker so dotrajana, nefunkcionalna, energetsko neučinkovita, nimajo primerne infrastrukture in so pogosto na neprimernih lokacijah. To je tihi problem, s katerim se resno ne ukvarjamo, kar se kaže tudi v tem, da se dotrajanih stanovanj, zaradi nizke produkcije novih, ne nadomešča. O tem se ne govori in politika tega ne naslavlja.

Druga težava je šibko delovanje stanovanjskega trga. Slaba je dostopnost posojil, ni smiselnih varčevalnih shem, davčne olajšave ena politična garnitura vpelje, druga jih ukine. Ni stabilnosti in predvidljivosti.

Zato je za mlade zelo omejen dostop do prvega stanovanja. Ko se formira nova gospodinjska enota, ima pri nas zelo malo vstopnih točk do novega stanovanja. To je zelo slabo z demografskega vidika in osamosvajanja mlajših. Dlje časa ostaja v stanovanju staršev. Družine se tako v Sloveniji kažejo kot bolj pomemben dejavnik stanovanjske oskrbe, kot pa vsa stanovanjska politika in vse banke skupaj. Tisti, ki bivajo pri starših so s stanovanji zelo zadovoljni, tisti pa, ki so se osamosvojili bolj zgodaj, so veliko bolj nezadovoljni in tudi živijo v slabših razmerah.

Kakšna pa je bila stanovanjska politika v samostojni Sloveniji?

Stanovanjska politika je bila izredno šibka, neartikulirana in komaj opazna. Niti ni bistveno vplivala. Vse kar je socializem v obliki stanovanjskih skladov in družbenih stanovanj prinesel, se je hitro odpravilo, potem pa novih nadomestkov ni bilo. Na ravni mest se je šele šesto ali sedmo leto po tranziciji začelo graditi novo stanovanjsko politiko. Interes političnih strank na ravni oblikovanja politik je bil marginalen, na ravni upravljanja institucij z veliko denarja, kot je na primer stanovanjski sklad, pa so stranke kazale velik interes. Takšna pa politika tudi ostaja.

Izražena so bila velika pričakovanja do trga, a za trg niti ni bilo razjasnjeno kaj to je. Niso se ustvarili pogoji za njegovo delovanje: kdo naj kaj naredi, pod kakšnimi pogoji. Ideja je bila, da se umakne iz področja in tisto kar tam nastane je trg. Ampak to ni res. Država mora ustvarjati pogoje za njegov razvoj. Brez tega ne nastane trg, ampak neko mafijsko delovanje, monopoli, goljufanje.

Zelo nas je izčrpala privatizacija in denacionalizacije, ker je šlo za obliko prelivanja prej akumuliranega premoženja k zasebnikom. Tu se spet kaže domneva, da privatniki, nasprotno od države, dobro upravljajo s premoženjem in dobro gospodarijo. To je bila nekakšna učna ura družbe, da ugotovi, da privatno samo po sebi ni nujno dobro. A to bi se lahko naučili tudi z manjšimi izgubami.

V luči starajočega fonda in zelo šibke stanovanjske politike, si lahko obetamo, da se bodo stanovanjske razmere, predvsem za mlade, slabšale. Kaj bi morala država na tem področju narediti in ali so stanovanjske zadruge način stanovanjske preskrbe o kateri bi morali začeti razmišljati?

Nisem tako prepričana, da se bodo razmere slabšale in predvsem, da se bomo tega slabšanja zavedali, da bodo o tem pisali časopisi ali se bodo s tem ukvarjali politiki. Objektivno in subjektivno ugotovljena kriza se nujno ne skladata.

Kar se tiče zadrug, mislim, da se lahko postori zelo veliko različnih stvari. Ključno je, da se dovolj pomembni akterji dogovorijo, o tem kaj bi se dalo naredit, da so informirani, da sprožijo dovolj široko debato in s tem pridejo do odgovorov. Tako, da ne bi dajala predlogov, ker sem to že velikokrat počela, pa so me včasih slišali in se ni nič zgodilo, ali pa me sploh niso slišali. Ta odnos do stroke je še ena izmed težav stanovanjskega področja.

Kaj je z zadrugami v Sloveniji?

To je uganka. Zakaj jih ni? Zakaj so tiste, ki so obstajale, tako poniknile? Zakaj se je civilna družba v Sloveniji tako angažirala na enih področjih, na stanovanjskem pa ne? Deloma, verjetno zato, ker je to področje zahtevno, komplicirano, vključuje velike finančne in časovne vložke, tveganja. Na stanovanjskem področju nasploh ni eksperimentalnih projektov, ki pa bi bili zelo dobrodošli. Država jim podeli poseben status, da lahko odstopajo od obstoječe zakonodaje, zato, da se testira nove modele, ki se jih lahko potem širše razvija. Nad njimi je močan strokovni nadzor in se preverja različne inštrumente, povezovanje med različnimi akterji…

Včasih pa se je eksperimentiralo. Zadruge so obstajale v socializmu, so bile razširjene v medvojnih letih. Kako so delovale? In, kako to, da so takrat obstajale?

V medvojnih letih so bile stanovanjske zadruge del močnega zadružnega gibanja, ki so ga sestavljale kreditne, kmetijske, proizvodne in potrošniške. Aktivne pri ustanavljanju so bile tudi stranke, tako da so bile zadruge tudi strankarsko profilirane. Bilo je več samoiniciativnosti od spodaj, več povezovanja prek strank. Nastajale so v navezavi na delavske stranke, anarhizem, Krekov krščanski socializem. Danes tega ni.

V socializmu so zadruge so delovale na poseben način. So sicer bile oblika kolektivnega delovanja, ki pa je bilo konkurenčno samoupravljanju in njegovi organizaciji. Zato so bile regulirane na poseben način, saj so delovale zunaj strašno razvejanega sistema samoupravljanja. Bile so organizirane in dojete podobno kot »grupa građana« in tako avtonomne od samoupravne organizacije. Imele so pa zelo dobre pogoje poslovanja. Bile so opravičene plačevanja prometnega davka, kar pomeni, da so 20% ceneje kupovale material. Hkrati so imele tudi dostop do ugodnejših zemljišč, ki jih je zagotovila občina. Osnovna ideja je bila, da bi ljudje gradili bolj koordinirano, manj razpršeno, da bi proces ekonomizirali. Tako da je šlo bolj za model gradbene zadruge, kljub temu da so se imenovale stanovanjske. Do četrte gradbene faze so bili objekti v lasti zadruge, potem so prešli v last posameznega zadružnika, ki je zaključil projekt po lastnih zmožnostih, željah in z lastnim materialom.

Ali je socializem s težnjo po monopoliziranjem družbenih podistemov, z inkorporiranjem zadrug v samoupravni sistem, z nadomeščanjem samoiniciativnosti z državno vodenim samoupravljanje uničil duh samoorganizacije od spodaj, ki je obstajal v medvojnem odboju? Da je deloma odgovoren za uničenje organiziranja, ki je pogoj za razvoj zadružništva?

Ne vem kaj imamo od tega, da to trdimo, razen ustvarjanje alibija za to, da se zadnjih 25 let ni nič naredilo. Socializem je res poskušal monopolizirat družbo, ampak je ni paraliziral, temveč jo je tudi razvijal. Koliko so se ljudje angažirali po podjetjih, koliko samoiniciativnosti so izkazovali, koliko se je udarniško gradilo. Se ne strinjam z vašo oceno socializma in ne morem postavljati tako pavšalnih trditev. Mislim tudi, da so bili nastavki, ki jih je dal in ki bi jih lahko naprej nadgrajevali, zelo dobri. Ampak mi smo raje vse skupaj uničili, požgali to institucionalno dediščino socializma. Kar ni bilo potrebno in ne dobro. Bolj mi je nerazumljivo, kako malo ali nič se ni naredilo v zadnjih 25 letih te demokracije. Če je socializem res tlačil duha podjetništva, kje je potem danes to podjetništvo na stanovanjskem področju.